...

Ko nisem želela, da se zaljubiš vame, si se zaljubil.

Ko nisem verjela v to, da se lahko zaljubim vate, sem se zaljubila.

Ko sem se zaljubila, je bilo prepozno, ker sem te s svojimi dejanji in s svojimi besedami že odgnala proč.

Kaj mi ostane sedaj? Spomin na dve noči, preživeti s tabo, ko sem zaspala v tvojem objemu in se na istem mestu tudi zbudila.

In zdaj te moram pozabiti, ker preveč boli. Mislila sem, da ti lahko dajem samo strastne noči, pa ne gre. Želim si te, želim si tvoje dotike in strast, ki je med nama. Ampak želim si tudi tvoje ljubezni, ki pa je ne bom nikoli (več) deležna.

Vem, da ne čutiš moje bolečine, ampak je tu, v mojem srcu, prisotna že nekaj dni. Sprva sem jo hotela potlačiti globoko vase, pa ni šlo. Sedaj je tu in z njo tudi solze v mojih očeh.

Torej, kako te pozabiti, preboleti? Kako sprejeti dejstvo, da je v tvojih očeh in mislih druga?

Kot ti velikokrat rečeš ... ma što da želim, sve je tako daleko ...

Daj mi čas ...

"Kam se ti tako mudi? Jst še ne mislm umret, moja čustva do tebe tud ne, ti pa upam, da tud ne."

Tako se je glasil sms, ki sem ga prejela od njega mesec in pol nazaj. Ko je rekel, da potrebuje malo več časa. Sej vem, da to nikoli ne pomeni nič dobrega, ampak v redu, sem si rekla in mu dala čas. Toliko časa, da če so kdaj kaka čustva bila prisotna na njegovi strani, da še teh ni več. In spet, ostala sem sama s strtim srčkom, ki se že kar nekaj časa ni popolnoma zacelilo.

Zakaj to sploh pišem? Zato, da dam iz sebe. Kdor me pozna, ve, da se zaprem vase, ko me kaj daje in se težko odprem. Zato sem se pred parimi leti odločila pisat blog, kamor sem pisala svoje frustracije in jamranja. Sedaj delam enako, ker ne zdržim več, ne morem več držati v sebi. Preveč boli in občutek imam, da mi bo razneslo dušo in srce. Zlomljena sem. Saj se počasi pobiram in sestavljam koščke sebe nazaj, ampak to ni to, ne še. Se skušam zamotit, pa mi ne uspeva najbolje. Ko sem v družbi, še gre, ko pridem domov in sem sama ... saj veste, kako to gre. Razmišljanja, razglabljanja in pogovori. Pogovarjam se v mislih sama s sabo, razmišljam, kaj bi lahko spremenila, da bi bilo drugače, pa vem, da ne morem ničesar spremenit, sebe pa dejansko nočem spremenit. Kdor me bo želel, me bo moral želeti točno tako, kakršna sem. 

V glavnem, boli, kot pri norcih. Vem, da bo nekoč bolje, ampak trenutno boli, preveč. Zakaj toliko zavajanj? Zakaj toliko prijaznih in lepih besed, če nič od tega ni bilo mišljeno resno? Zbrisala sem vse sms-e, pa se še vedno spominjam do besede natančno, kaj je v nekaterih pisalo. V tistih, ki so mi dajala upanje. Sedaj tega upanja ni več. 

A sem spet postala naivna deklica, takšna kakršna sem bila pri 17ih letih? Močno upam, da ne.

Okoli sebe bom ponovno zgradila leden zid, skozi katerega bom spustila samo tistega, ki mi bo dokazal, da je vreden tega. Tistega, ki mi bo dokazal, da zmore stopiti led. Tistega, ki ne bo potreboval časa zato, da bi vedel, ali želi biti z menoj ali ne. Ja ali ne, druge opcije ni.

~¤ Sometimes I wish I were a little kid again, skinned knees are easier to fix than broken hearts. ¤~

Ponovno ...

... začenjam s svojo blogersko kariero.

Ponovno se je v meni nabralo en kup stvari, ki jih enostavno moram dati iz sebe in zaradi tega ponovno pišem spletni dnevnik - blog. Tistega prvega imam še vedno zaklenjenega in bo tako ostalo. Danes, 25. novembra v letu 2010 začenjam pisanje na novo, z novimi zgodami in prigodami neke zmedene deklice, ki pri svojih 25ih letih še vedno ne ve točno, kaj želi.

Se beremo, kmalu!

P.S.: To lahko vzamete kot grožnjo, sploh tisti, ki ste navajeni mojih jamrajočih objav ;)

Brez izhoda

Vedno sem bila pridna učenka, že v osnovni šoli sem bila odlična, v srednji šoli pa se je to nadaljevalo. V tretjem letniku smo v razred dobili osebe, ki so se mi zdele čudne, a hkrati zelo zanimive. Ker sem jih želela spoznati, sem se začela z njimi družiti. Hodili smo na pijačke po šoli, družili smo se vedno, ko smo imeli čas. To je bila skupina treh fantov in dveh deklet. Uspeha sicer niso imeli briljantnega, ampak za druženje to res ni bilo pomembno. Važno je bilo, da smo se zabavali. Vedno so bili veseli in ko sem jih vprašala, kako je to možno, da se pač nihče ne smeje nonstop, so se samo še bolj smejali in hihitali ter se čudno spogledovali. S fantom, ime mu je bilo Mark, sva se zapletla. Bil je moj prvi fant, fant, ki mi je vzel nedolžnost in fant, kateremu sem prvič rekla, da ga imam rada. Fant, ki me je imel po njegovih besedah neizmerno noro rad in fant, ob katerem sem se počutila varno. Vsaj tako je bilo prve mesece najinega razmerja. 

Kmalu sem imela čast spoznati razlog za veselje te moje skupinice, s katero smo se nonstop družili. Ponudili so mi travo. Jaz nevednica verjetno ne bi vedela, da gre za travo, če ne bi pred menoj začeli zvijati in potem to kaditi. Do takrat sem vedno mislila, da je to navadna cigareta, samo vonj ima malo drugačen. Ponujeno travo sem zavrnila in rekla, da se jaz v to ne bom spuščala. Seveda sem takoj pogledala proti Marku, ki se mi je samo nasmejal, vzel zvito cigareto iz rok prijateljice in potegnil en dim. Ob tem je naredil tak obraz, kot da bi videl nekaj najlepšega na svetu, bil je, milo rečeno, blažen. Rekla sem mu samo, da se tega ne grem in sem vstala ter šla proti domu. Mark je pritekel za menoj in me vprašal, kaj je narobe. Odvrnila sem mu, da mi ni do droge, da uživanja droge ne podpiram in da močno upam, da droge nihče ne preprodaja. Zagotovil mi je, da preprodaja sigurno nihče iz naše male skupinice ne, uživajo jo pa vsi. Ker sem se počutila izdano, sem mu rekla, da bi bila rada sama in tako sem odšla proti domu, on pa se je obrnil in odšel nazaj k njim. Slišala sem jih, kako so se veselili in se smejali, čeprav nisem bila več poleg njih.

Tako so minevali dnevi, tedni in po enem mesecu so me ponovno povabili na en joint. Nekaj časa sem se zmrdovala, potem pa sem si rekla, da zakaj pa ne in odšla z njimi za šolo, kjer sem naredila svoj prvi dim. Začuda se ob tem dimu nisem začela daviti, zato so mi vsi začeli ploskati in me vzpodbujati, da naj kar kadim, da trava ni močna. Ubogala sem jih in kaj kmalu so se začela drevesa vrteti okoli mene, imela sem občutek, da me želijo dobiti v svoje kremplje (korenine ali veje, mogoče v krošnjo) in predvsem sem se smejala brez prestanka. To je bil moj prvi korak v brezno brez dna. Seveda mojim prijateljicam, katere sem pušlala na stranskem tiru, odkar sem spoznala Marka, nisem o tem nič povedala, saj bi me drugače linčale. 

Kadili smo vsak dan, zato sem kmalu spoznala tudi preprodajalce trave. Šli smo na avtobusno postajo, kjer se zadržujejo narkomani in preprodajalci in tam mi je Mark v roke potisnil bankovec za 20 € in me na potil do moškega, ki so mu pravili "Max". Max je bil preprodajalec prve klase, vsaj tako so vsi pravili. Takoj je opazil, da sem nova v tem in se mi je nasmejal. Sramežljivo sem mu povedala, po kaj sem prišla in ko sem prejela travo, zavito v papir, sem odšla nazaj k Marku, k mi je objel in poljubil, nato pa sva skupaj odšla par metrov stran k najini skupinici. Travo smo kasneje skupaj zvili v jointe in si jih razdelili, tako da je imel vsak enega. 

Konec 4. letnika se je hitro bližal in s tem priprave na maturantski ples. Z Markom sva bila še vedno skupaj, srečna v svojem svetu skupaj s travo, katere sem se že toliko navadila, da brez nisem več znala biti. Zavedala sem se, da sem postala zasvojena z marihuano in to so ugotovili tudi domači. Moje obnašanje se je spremenilo, sprememba je bila tudi v uspehu, izgubila pa sem tudi večino prijateljic, saj nobena ni hotela biti v mojem novem svetu. 

Na maturantskem plesu smo se imeli noro, z Markom sva plesala kot dva zmešana človeka in ker mi ni bilo jasno, od kje mu toliko energije, saj sem bila jaz na koncu čisto izmozgana, me je peljal na stranišče, kjer je iz žepa potegnil papirnat zavitek, notri pa je bila rjavkasta prašnata snov. Povedal mi je, da je to heroin in da ga že kar nekaj časa uživa, vendar mi ni hotel o tem ničesar povedati. Vprašala sem ga, kako se heroin lahko uživa, pa mi je povedala, da si ga on pogreje na foliji in potem vdihava dim. Ker sem bila radovedna, sem mu rekla, da bi jaz tudi to poizkusila. Poljubil me je, nato pa iz drugega žepa privlekel na plano aluminijasto folijo, nanjo potresel malo rjave substance in vse skupaj pogrel z vžigalnikom. Kmalu se je nad folijo začel valiti dim, katerega sva izmenično vdihavala oba z Markom. Sploh ne vem, kako naj opišem moje občutke ob tem dejanju, ampak počutila sem se izvrstno. Kmalu je heroin začel delovati in vedela sem, da je to še boljše kot pa marihuana, zaradi česar sem kasneje tudi opustila uživanje trave in sem se prepuščala samo heroinu. Vedno bolj sem se družila tudi z narkomani iz avtobusne postaje, vendar za Markovim hrbtom, ker jih on ni prenesel in sem vedela, da bi znorel, če bi to izvedel. Vedno sem iskala razne izgovore, zakaj se ne morem z njim (z Markom) dobiti in vedno mi je nasedel, jaz pa sem v resnici čepela v starem zapuščenem vrtcu in se zadevala brez mojega dragega Marka. Ker pa le-ta ni tako neumen, je vse skupaj izvohal in morala sem mu obljubiti, da tega ne bom več počela, da se lahko zadevam skupaj z njim, na avtobusno postajo pa naj ne hodim več, ker je takoj  poleg postaje policijska postaja in bi lahko imela probleme s kriminalisti. Obljubo sem sicer podala, vendar pa Mark ni vedel, da sem v tistem času, ko sem se družila z ostalimi narkomani, prešla še na kokain, tako da sem izmenjaje uživala heroin in tudi kokain. Znašla sem se v dolgovih pri preprodajalcih, saj mi štipendija, ki sem jo prejemala, ni zadostovala za vse moje prepovedane užitke. Doma so bili tik pred tem, da me vržejo na cesto, ker sem bila nemogoča in kar naenkrat so se moje težave še povečale. Mark mi je zagrozil, da bova šla narazen, da me bo pustil, ker mu neprestano lažem, se mu izogibam in ker me ne pozna več. Rekel je, da nisem več oseba, v katero se je zaljubil in s katero se je zabaval. Odvrnila sem mu, da me je v tako osebo, kakršna sem postala, spremenil sam s tem, da mi je ponudil travo, moj prvi joint in moje prve korake v svet droge. V tistem momentu sem se obrnila in odšla ter nikoli več pogledala nazaj. Milsim, da mi ni bilo hudo, ampak čutila nisem tako ali tako ničesar, čutila sem samo potrebo po še več droge, močno sem si želela kokaina, vendar ga nisem imela, zato sem se odpravila na avtobusno postajo k Maxu, da bi mi povedal, kje bi lahko koko dobila. Ker je vedno prodajal samo travo, seveda ni vedel oziroma ni želel povedati, kje bi lahko dobila "drogo bogatih", poleg tega pa mi je zagrozil, da naj najprej njemu vrnem denar za travo in heroin, ki ga je prodajal za druge ljudi, drugače se mi bo slabo pisalo. Samo zasmejala sem se mu in že sem bila v starem vrtcu, kjer sem vzela iz tal iglo, ki je bila do polovice še napolnjena s tekočino, si poiskala žilo in v trenutku, ko sem si želela tekočino vbrizgati, me je za roko prijel kriminalist, me pogledal in rekel, da ne želim tega storiti. Upirala sem se mu in na vsak način želela vbrizgati kokain v moj sistem, da bi lahko zopet normalno funkcionirala, pa vendar nisem uspela tega storiti, saj so iglo že zasegli in jo zavarovali kot dokaz. 

Ko sem se zavedla, sem bila na policijski postaji v sobi za pridržanje, ob meni je sedel mlad kriminalist in mi poskušal dopovedati, da sem se zgrudila ter da me morajo izprašati glede prodaje in nakupa droge. Bila sem še vedno omotična, vendar sem jim povedala vse, kar sem vedela, saj mi drugega tako ni preostalo. V avli policijske postaje so me že čakali moji starši z nasvetom kriminalista, da naj me čimprej odpeljejo v metadonsko ambulanto in na center za socialno delo, kjer se bom lahko začela pripravljati na odhod v komuno, ker naj po besedah kriminalista še ne bi bila toliko v drogi, da mi ne bi bilo več pomoči in sem še ozdravljiva.

Pred odhodom v komuno sem imela pripravljalni mesec v Ljubljani. Bilo je težko, saj sem bila brez droge, razen metadona, ki naj bi bil nadomestek droge, že dva meseca. Po opravljenem pripravljalnem postopku sem bila napotena v komuno v Španijo. Spoznala sem ogromno novih ljudi, razširila sem obzorja in znanje, na življenje začela gledati drugače in predvsem me droga ni zanimala. Zavedala sem se, da pogrešam Marka, ampak ne zaradi droge, pač pa zaradi njega samega. Obžalovala sem dan, ko sem ga pustila stati tam samega, da sem jaz lahko odšla v lov za kokainom. 

Ker so v komuni menili, da sem pripravljena na novo življenje brez droge, sem bila po osmih mesecih življenja v Španiji vrnjena v Slovenijo. Živela sem pri starših, ki sta me sprejela z odprtimi rokami. Na drogo sem še pomislila, zaželela si je pa nisem. 

Vračala sem se iz trgovine proti avtu in tako sem srečala Marka, čisto nepričakovano in nenačrtovano. Pozdravila sva se, nakar mi je povedal, da me skoraj ni prepoznal, ker sem se zelo spremenila, da me je pogrešal in da je veliko mislil name. Vprašala sem ga, če še vedno uživa drogo, pa je samo potrdil in me vprašal, če bi želela it z njim na avtobusno postajo. Rekla sem, da ga lahko zapeljem do tja, da k narkomanom pa ne naredim niti koraka. S tem se je strinjal. Ko sem ga pripeljala na postajo, so ga tam že čakali preprodajalci in narkomani, moja bivša družba, s katerimi sem doživela ogromno opojnih trenutkov. 

Ugasnila sem avto, vzela ključ iz ključavnice, iz torbice denarnico, avto zaklenila in že sem bila na poti v zapuščeni vrtec. Nosnice sem imela polne kokaina in zopet mi je bilo lepo in zopet sem bila v breznu brez izhoda.

Spomini

Bilo je v 1. letniku srednje šole. Zagledal sem jo, kako hodi proti razredu. Ne vem zakaj, ampak je pritegnila mojo pozornost. Še danes točno vem, kako je bila oblečena - temne kavbojke in prelepa poletna majčka. Bila je sramežljiva najstnica, bila je moja sošolka.

Najina pogleda sta se srečala, vendar je ona takoj pogledala stran. Velikokrat sem jo hotel ogovoriti, a sem bil tudi jaz sramežljiv fant, čeprav morda ni izgledalo tako. Spomnim se, da sem bil nekega dne poklican pred tablo in je ona morala prebrati napis na moji majici. Oh, kako je bila simpatična, ko ji je bilo tako nerodno. Mislim, da je cel razred vedel, da sem ji všeč. Ko smo sedeli na hodniku in čakali na naslednjo uro pouka, me je opazovala, vedel sem to, čutil, pa nisem naredil nič. Tudi pogledal je nisem. Bil sem hladen oziroma vsaj tako sem želel izgledati. Ne vem, kaj mi je bilo, ampak čeprav mi je bila všeč od prvega dne, je nisem niti ogovoril.

Dobila je fanta in s tem je bila zgodba iz moje strani zaključena. Trpel sem, ampak tega nisem hotel pokazati. Še vedno mi je občasno namenila tisti njen pogled, katerega sem bil včasih velikokrat deležen. Kadar sem jo videl z njenim fantom, tega pogleda njemu ni namenila. Pa vendar je bila z njim precej let.

Maturantski ples. Sam se ga nisem udeležil, ona prav tako ne, vendar je prišla na zabavo po plesu. Mene ni bilo. Vedel sem, da ima še vedno tistega fanta in zaradi tega se zabave nisem želel udeležiti, ker sem mislil, da bo tam skupaj z njim. Kasneje sem izvedel, da je bila sama in se je prav prijetno zabavala z ostalimi sošolci in sošolkami.

Vem, marsikaj bi bilo lahko drugače, pa nisem imel poguma. Bil sem reva. Vendar mislim, da so še vedno možnosti. Opazil sem jo na spletu, na strani Facebook-a. Dodala me je kot prijatelja in kakopak sem sprejel prošnjo. Bil sem vesel, ampak nisem nič napisal, preprosto sem jo sprejel in to je bilo to. Videl sem, da je samska, vendar se v virtualnem svetu nikoli ne ve, kaj je res in kaj ne. Spremenila se je, še lepša je kot je bila prej. Nikoli je ne srečam v mestu, čeprav najini prebivališči niti nista tako oddaljeni drug od drugega. Vedel sem, da se je marsikaj spremenilo od konca srednje šole, saj je od tega minilo že precej let. Sploh ne morem opisati, kako me je začarala takrat, ko sta se najina pogleda prvič srečala. Zasidrala se je globoko v moje srce, globje kot sem si kdajkoli priznal. Ampak ko sem jo dodal kot prijateljico in ko je mojo prošnjo sprejela, so vsa čustva prodrla na dan. Tako zelo sem ji želel to povedati, pa sem prevelika reva za karkoli takega. Vedno sem imel probleme z izražanjem čustev.

Nekega dne sem jo vendarle srečal v mestu. Nasmejala se mi je in me pozdravila. Oh, tako je lepa. Zakaj sem moral biti tak "buček" in jo pustiti, da je šla mimo mene samo s pozdravom? Ničkolikokrat sem že pisal e-mail, namenjen ravno njej, poslal pa ga nisem nikoli. Ker me je bilo sram, ker me je bilo strah in ker enostavno nisem vedel, ali bi bilo pravilno, če bi ji ga poslal. Kaj pa, če bi to sporočilo videl njen fant, sigurno mu ne bi bilo prav, četudi bi mu razložila, da nič nimava? Kaj pa, če fanta nima, pa bi vseeno sporočilo samo izbrisala po branju? V meni je vedno toliko vprašanj, da na koncu sporočila ne pošljem in še naprej živim v nevednosti. Bil pa sem odločen, da nekoč, ko bo občutek pravi, bom pa poslal sporočilo.

"Ko sta se najina pogleda prvič srečala, sem bil očaran, začaran, a preveč sramežljiv, prav tako tudi ti. Čutil sem, da si ti tista, s katero bi rad delil objeme in poljube, kasneje tudi kaj več, pa ti tega nisem znal pokazati. Nikoli se nisva družila, a vedno sem, tako kot ti v mojo, pogledoval v smer, kjer si bila s svojim prijateljicami. Potem se je srednja šola končala in s tem tudi najina srečanja v razredu. Nisem te videl štiri leta, nakar si me dodala kot prijatelja na FB. Sprejel sem te in ob tem je bil utrip mojega srca povečan. Mislil sem, da sem te pozabil. Očitno sem svoja čustva do tebe le potlačil nekam globoko v srce in pozabil na to (oziroma skušal pozabiti). Vedel sem, da si srečna z drugim, vsaj bila si, čeprav sem tevelikokrat videl objokano v šoli, vendar sem mislil, da je krivo kaj drugega in ne tvoj fant. Tako kot sem rekel, sčasoma sem svoja čustva potlačil in tistega dne, ko sem te zagledal na spletu ... hja, čustva so se vrnila, priznam. Nisem vedel, kaj naj storim, tudi za to sporočilo nisem vedel, ali naj ti ga pošljem ali ne. Že velikokrat sem spremenil kako malenkost, že tolikokrat sem ti ga želel poslati, pa nisem imel poguma. Ampak tokrat bom (pa naj bo ta "tokrat" danes ali pa čez 10 dni). V glavnem, vsa ta leta sem si ti želel povedati in sedaj ti povem ... všeč si mi, zelo. Ne vem, ali je prav ali ne, da ti sploh pišem, ampak ... moral sem ti povedati, kako in kaj in mislim, da se bom počutil veliko bolje, ko bo sporočilo poslano.

Tako, sedaj veš in če boš kdaj želela, greva lahko na kavo, da nadoknadiva zamujeno - v smislu spoznavanja drug drugega.

Vse najlepše ti želim."

Na monitorju mi je pisalo, da je sporočilo poslano. Prisežem, da bi mi srce lahko skočilo skozi kožo, tako močno je bilo. Nisem pričakoval odgovora in ga tudi nisem dobil.

Ko sem se že nekako sprijaznil s tem, da odgovora ne bo in da bo treba iti naprej, brez nje v svojem življenju, sem ob prebiranju elektronskih sporočil videl, kako mi Mozilla sporoča, da imam na FB novo sporočilo oziroma da se nekdo hoče pogovarjati z menoj. Ko sem pogledal, kdo je, sem kar gledal in gledal v monitor. Bila je ona in seveda ni bila navdušena, ker nisem takoj odpisal. Pogovor je nekako stekel, izmenjala sva si informacije o počutju in o vremenu, potem pa je končno omenila sporočilo, ki ga je prejela pred kakim mesecem. Za sporočilo se mi je zahvalila in rekla, da bi se pa mogoče res dobila na kavi in ko sem jo vprašal, če bi bilo to možno še letos, je rekla, da lahko čez kako uro. Seveda sem bil takoj za. Zmenila sva se, kje in kdaj se dobiva, si izmenjala številki, če bi se karkoli zgodilo in že sem bil pod tušem in uro kasneje na poti proti lokalu, kjer naj bi se dobila.

Čakal sem in čakal, bilo je že pol ure po dogovorjeni uri, vmes sem že popil svojo kavo in zato sem se odločil, da jo pokličem, kje je.

Ko sem že mislil prekiniti telefonsko zvezo, se na drugi strani oglasi nek starejši moški glas. Hotel sem se opravičiti za pomoto, ker sem očitno zamešal številke, pa me je moški na drugi strani vprašal, če želim govoriti s to in to osebo. Ko sem potrdil navedeno, me je moški vprašal, kdo sem in kaj sem tej osebi, pa sem rekel, da samo star znanec, da pa sva bila dogovorjena, da se dobiva na pijači in ker je ni bilo ob dogovorjeni uri, me je skrbelo in sem raje poklical ter preveril, kako in kaj. Glas na drugi strani mi je v prijaznem, a žalostnem tonu povedal, da je ona doživela prometno nesrečo nedaleč stran od doma.

Po borbi v bolnišnici in ob žalosti vseh zbranih smo se skupaj z njo odpravili na zadnjo pot nekaj dni po nesreči. Vsak si je želel, da bi jo še zadnjič videl, zato je bila mrliška vežica vedno polna ljudi. Na pogrebu je bilo res ogromna množica, nisem vedel, da so jo imeli ljudje tako radi. Obžaloval sem to, da sem se tako pozno opogumil in ji povedal, kako čutim ter jo povabil na pijačo. Zlomil sem se, ko sem zagledal njeno žaro na drugi strani stekla, ob žari pa njeno novejšo fotografijo, ki jo je sama posnela. Bila je tako lepa. Njena mati me je vprašala, če sem jo poznal, pa sem rekel, da manj, kot bi si želel. V tistem so prišli pogrebniki po njeno žaro in zato smo se odpravili na zadnjo pot skupaj z njo. V temne barve oblečenji ljudje, njene prijateljice, ki so se kljub sporom zbrale skupaj in skupaj jokale za njo, njeni starši, njene sorodstvo, sodelavci in sodelavke, duhovnik in navsezadnje tudi jaz smo počasi stopali proti njenemu grobu, proti tisti majhni temni luknji, v kateri bo od sedaj naprej. Najini bivši sošolci so me tolažili, vendar sem bil neutolažljiv. Jokal sem pred vsemi, čeprav nikoli nisem pokazal svojih čustev. Ob poslušanju duhovnika in skupnega joka žalosti bi lahko prisegel, da me je nekdo poljubil na lice, čeprav ob meni ni bilo nikogar, saj sem se držal v ozadju in sem ostale spustil naprej. Mogoče me je poljubila ona, prvič in zadnjič, nikoli ne bom vedel. Čutil sem, da je z menoj, ob meni in da bo za vedno zasidrana v moje srce. Najbolj žalostno pa je bilo to, da sem šele na pogrebu spoznal, kako zelo sem jo v resnici ljubil, že 9 let.


Od pogreba je minilo že dva meseca, pa se mi zdi, kot da je ravnokar umrla. Nisem še dobro dojel, da je ne bom več videl, da ji ne bom mogel pogledati v njene prelepe oči in ji ob tem povedati, koliko mi pomeni in da mi je žal za vsa leta prej. Ampak vedno jo bom imel v prelepem spominu, ker je tudi sama taka bila - prelepa.

Gorsko morska romanca

"Se boš poročila z mano?"

To vprašanje mi je v glavi odzvanjalo že teden dni, pa še vedno nisem vedela, kaj bi odgovorila. Rekla sem mu, da rabim čas za premislek, saj sva skupaj komaj pol leta. Res je, da sem v teh šestih mesecih z njim doživela vse, o čemer sem včasih lahko samo sanjala, preselila sva se v skupno stanovanje (v zgornje nadstropje njihove velike hiše), njegovi starši me naravnost obožujejo, moji starši obožujejo njega, vsi so se že spoznali med sabo, globoko v sebi vem, da bi to lahko bilo to, ampak ... tako hitro? Ali ni prezgodaj?

V mojih mislih si že sedem dni znova in znova vrtim obdobje zadnjih šestih mesecev. Spoznala sva se v hribih blizu mojega doma, ko sem se končno odločila, da bom nekaj naredila za sebe in sem se zapeljala malo višje ter se odpravila peš en malo večji krog. Ko sem tako poslušala glasbo iz dotrajanega MP3 predvajalnika, mi je kar na lepem spodrsnilo in padla sem tako grdo, da sem si poškodovala gleženj, seveda levi, kot že dvakrat prej. Med stokanjem in jokanjem od bolečin se je tam nenadoma znašel on, kot da bi me zasledoval in bi vedel, da se mi bo nekaj zgodilo. Prijazno mi je ponudil pomoč in nekako sva prišla do mojega avta, od koder me je potem z mojim avtom odpeljal k meni domov. Ponudila sem mu kavo, pa je rekel, da si jo lahko skuha sam, da naj jaz počivam. Na gleženj mi je namestil hladne obkladke, ovite v brisačo, si skuhal kavo in me vsake toliko pogledal. Meni je bilo seveda nerodno kot sam hudič, mislim, da že dolgo časa nisem bila tako rdeča kot takrat. To se mu je očitno zdelo prisrčno, saj se je ves čas smehljal. Končno, po dolgih dveh minutah molka, sem rekla, da moram poklicati starše, ki so na dopustu, da sem si poškodovala gleženj, pa je rekel, da naj jih ne obremenjujem in da me lahko on odpelje v dežurno ambulanto. Ker skoraj nisem imela druge izbire, sem pristala na predlagano, še prej pa sem rekla, da se moram stuširati, saj taka ne bom hodila okrog. Pomagal mi je do moje sobe, kjer sem vzela spodnje perilo in oblačila, potem pa sem počasi odšla proti kopalnici, da sem se stuširala in se pripravila na odhod k zdravniku. Med tem časom, ko me je čakal, je pospravil posodo, čeprav ni imel pojma, kam naj kaj da, ampak se je potrudil.

Ko sva prišla do dežurnega zdravnika, je bilo začuda vse prazno in sem bila takoj na vrsti. Seveda so me poslali gleženj slikati na Jesenice, kjer sem dobila tudi mavec ter čez par dni pri svoji zdravnici bolniški stalež do nadaljnjega.

V času moje bolniške sva se večkrat slišala, večkrat sem ga vprašala, kako se mu lahko oddolžim za njegovo prijaznost in po desetkrat ponovljenem istem vprašanju mi je rekel, da se mu lahko oddolžim s tem, da grem z njim na kavo. Ker sem bila v bolniškem staležu, sem rekla, da ne morem nikamor, pa je samo odvrnil, da naj se oblečem, pa bo on že poskrbel za to, da ne bo nihče vedel, da me ni doma.

Čez dobrih 20 minut je bil že pri meni in 5 minut kasneje sem bila že pri njem v dnevni sobi. Staršev in sestre ni bilo doma. Skuhal mi je zeleni čaj, saj si je zapomnil, da ne pijem kave. Ko sva tako srebala jaz čaj in on kavo, sva se pogovarjala o njem, o meni, o najinem življenju, o tem, kaj počneva, kaj imava najraje, vse tiste začetne stvari, ki bi jih dva morala vedeti drug o drugem. Pogovarjala sva se dolgo v noč in ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje tako sproščena, kot tistega dne in noči.

Odmaknil mi je pramen las, ki mi je zakrival del obraza, in me pobožal po licu. Nisem se branila in sem obraz samo naslonila na njegovo dlan. Pomaknila sem se k njemu, k njegovim ustnicam in ga poljubila. Zgodilo se je prvič, da sem sama začela, prej so vedno začeli drugi. A ob njem sem se počutila, kot da lahko počnem in rečem vse, pa ne bo nič narobe. Poljubil me je nazaj in me pri tem močno objel.

To je bila najina prva noč skupaj in od takrat naprej sva bila nerazdružljiva. Vedno bolj sem ga imela rada in že po parih mesecih sem začutila, da bi mogoče to lahko bilo to, da bi bil lahko on tista dolgo iskana ljubezen mojega življenja. V mojih očeh je bil popoln z vsemi svojimi napakami.

Tako sva se po dveh mesecih odločila, da se bova preselila v hišo njegovih staršev, seveda z ločenim vhodom, tako da bova imela občutek, da sva skoraj na svoje. Vselitev je potekala mirno in že po dveh tednih sva se z roko v roki odpravila skozi vrata, ki so vodila v najin skupni dom, v stanovanje ljubezni. Pustil mi je, da izberem barve sten, on pa je potem kupil pohištvo, ki se je skladalo z baravmi. Vse v stanovanju mi je bilo všeč, kako mi tudi ne bi bilo, saj imava navsezadnje zelo podoben okus glede notranje opreme in sva se z lahkoto zmenila vse podrobnosti.

Naslednji meseci v najinem novem domovanju so potekali več ali manj mirno, z občasnimi padci, ki pridejo pri vsakem paru. Vse manjše prepire sva rešila še isti dan, mogoče še isto uro, se objela in poljubila, kasneje pa na ta račun samo še smejala, večjih prepirov pa na srečo ni bilo.

Vedno bolj sem v njem videla očeta mojih otrok. Opazovala sem ga, ko se je igral s svojim nečakom, s sinom svoje sestre. Oči so se mi kar solzile, saj ga je bilo tako lepo gledati, kako dobro se razume z otročički.

Prišel je čas dopusta. Pred kakšnim mesecem in pol sva rezervirala dopustovanje v Dominikanski republiki za 14 dni. Bilo me je strah, saj se še nikoli prej nisem peljala z letalom. Potolažil me je in ves čas leta sva se držala za roki, kot dva mlada zaljubljenca, kar sva konec koncev tudi bila. Najina soba v hotelu je bila tako lepa, razgled je bil sanjski, tako da se sploh nisem želela vrniti nazaj domov. Bolj je šel dopust h koncu, lepše sva se imela.

Ko sem tako neko jutro po vroči noči in po jutranji prhi stala ovita v brisačo pri oknu in zrla nekam v daljavo, se mi je prikradel za hrbet, me poljubil na vrat in me objel tako močno, da sem cela vztrepetala. Obrila sem se, ga objela okoli vratu in mu na ustnice pritisnila močan poljub. Ljubeče sem ga pogledala in ko sem hotela že oditi, da bi se napravila, me je prijel za roko in rekel, da naj še malo počakam, da oblačenje lahko počaka. Iz žepa je potegnil škatlico in pokleknil na eno koleno: "Veš, si najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Povedal sem ti, kaj vse sem dal skozi in ti si isto povedala meni. Čutim, da sodiva skupaj, sprejel sem te tako, kakršna si, napake gor ali dol, ti si zame popolna, zato bi bil rad celo življenje ob tebi, s tabo. Želim si, da boš nekoč mati mojih otrok, da boš babica najinim vnučkom in da bova praznovala zlato poroko, skupaj. Želim si tebe ob meni in nič drugega. Dokler bom imel tebe, bom imel vse."

Čutila sem, kako so mi solze zalile oči in mi spolzele po licu.

"Se boš poročila z mano?" je še vprašal in obmolknil.

Vem, da je čakal na moj odgovor, ampak vse, kar sem mu lahko rekla, je to, da odgovora ne vem. Povedala sem mu še, da če se mu ne mudi, bo odgovor izvedel v tednu, ki prihaja in da bi rada uživala zadnji dan dopusta z njim. Strinjal se je, čeprav nerad, ampak saj drugače že ni šlo.

Ko sva se pripeljala domov, sem mu rekla, da bi bila rada sama. Razpakirala sem stvari, dala prat umazane obleke in iz predalčka kovčka vzela škatlico s prstanom. Prstan sem si nataknila na prstanec leve roke in si roko ogledovala. Prstan je bil zelo lep, bil je po mojem okusu, a imela sem velik cmok v grlu. Nisem vedela, kaj storiti in začela sem jokati. Že na letalu sem mu razložila, da naj ne bo hud name, da naj ne bo razočaran, da bo odgovor izvedel, ampak sem mu tudi odkrito povedala, da se mi zdi še prezgodaj za take odločitve. Vem, da je ta pogovor nekoliko zamajal tla v najini zvezi, ampak je že tako moralo biti.

En teden je bil hitro naokoli in moram reči, da me je v tem tednu pustil bolj ali manj pri miru. Ko je bil on še v službi, sem pripravila večerjo ob svečkah in ko je prišel domov, sem ga objela, ga poljubila in odpeljala k mizi. V kozarec sem mu natočila njegovo najljubše vino, sama pa sem pila vodo. Ko sva povečerjala, sem mu rekla, da naj posodo kar pusti, da bom kasneje pospravila, sedaj pa naj pride k meni v dnevno sobo, da se bova pogovorila. Bil je žalosten, videlo se mu je in poznala sem razlog za to. Pogledala sem ga v oči in povedala: "Poglej, vem, da me imaš rad, tudi jaz imam tebe nadvse rada, bolj kot pa vse na svetu, zaupam ti in ti zaupaš meni. Vprašal si mi, če bi se poročila s tabo, jaz pa sem ti rekla, da mi daj teden dni za premislek. Dal si mi ga, za kar sem ti zelo hvaležna. Zelo znaš biti potrpežljiv in zato te imam še raje. Čeprav mislim, da je za tak korak še prezgodaj, saj se poznava komaj dobrih šest mesecev, bi rada povedala nekaj. Ja, poročila se bom s tabo. Si vse, kar sem kdajkoli želela in si vse, kar sem nekoč iskala v drugih moških, pa tega nisem našla. Ti si našel mene in jaz sem našla tisto, kar sem iskala. Pravijo, da se ljubezni ne da poiskati, da pride sama od sebe. In v najinem primeru se je zgodilo točno to, ljubezen je prišla sama od sebe. Ljubim te, dragi, in zato se bom poročila s tabo ... ker si mi vse!" Oči so se mu zasvetile, obraz zbistril, nakar je vstal, dvignil mene in me v zraku zavrtel po dnevni sobi. Zavriskal je na ves glas in me takoj naslednji trenutek močno stisnil k sebi. V tistem je zazvonil telefon. Bila sta njegova starša, ki sta vprašala, kaj je narobe, da je tako glasen, pa je odvrnil samo: "Privolila je!" in odložil slušalko. Zavrtel je najino najljubšo skladbo in odplesala sva v spalnico, kjer sva nadaljevala ples med rjuhami in nenazadnje skupaj zaspala, tesno privita drug k drugemu, čeprav bi lahko ležala vsak na svojem koncu, pa sva se raje stisnila skupaj.

Bila sva srečna.

Boljše življenje

Sedela je pred ogledalom, se ličila in razmišljala o svojem življenju. Maja je bila stara 30 let, imela je prelepega sinčka Aleša, starega 4 leta, super službo, v kateri je počela ravno tisto, kar si je vedno želela - se družila s pomembnimi ljudmi iz sveta politike in glasbene scene, bila je novinarka na mestu, vsi so jo radi vabili na tiskovne konference, bila je uspešna pri svojem delu, imenovana pa je bila tudi za novinarko leta 2008. Poleg svojega sinka je imela tudi lepo hišo na obrobju mesta, kakršno je v mladosti gledala le v revijah in v romantičnih filmih. Marsikdo je mislil, da živi idilično življenje mlade, uspešne in srečne ženske, vendar je ona prekleto dobro vedela, da temu ni tako. Ko je beseda nanesla na njenega življenjskega sopotnika, je veselje izginilo iz njenega obraza in takoj je bilo opaziti, da nekaj ni v redu.

Peter, v svojih poznih štiridesetih letih, je živel, kot da Maje in Aleša ni, kot da ne obstaja, čeprav so živeli v isti hiši, z Majo sta spala v isti postelji, si delila kopalnico in vse ostale prelepe prostore v hiši. Vendar že dolgo nista bila srečna.

Ko sta se pri njenih osemnajstih spoznala - ona je bila prvi letnik Visoke šole za novinarstvo, on pa profesor na ravno tej fakulteti,- sta se zaljubila na prvi pogled. Maja je na njegovih predavanjih vedno sedela spredaj, v njegovi bližini, upala je, da bi jo opazil in jo tudi je, čeprav tega sama ni hotela oziroma ni upala verjeti. Ko je nekega dne prišla na vpogled izpita, ki so ga pisali teden dni nazaj, se ji je lepo nasmehnil, asistentko poslal po kavo (kar je pomenilo, da naj odide in naj ga ne moti), je Majo samo potegnil k sebi in jo poljubil s tako strastjo, da so se Maji kolena zašibila in malo je manjkalo, da ne bi padla. Močno se je uprla na mizo in zbrala toliko moči, da se je odmaknila nekaj korakov nazaj ter samo čudno pogledala svojega profesorja, saj je vedela, da ne bi bilo dobro, če bi se začelo govoriti, da ona in profesor kaj imata. Zaradi tega sta svojo zvezo skrivala pred ljudmi, skrivala sta se po pisarnah v poznih večernih urah, češ da imata neke vrste inštrukcije. Tako sta živela tri leta in ko je prišel čas diplomiranja za Majo, sta bila oba zelo vesela, ona se je vselila k njemu takoj, ko je prejela diplomo, načrtovala sta poroko in res sta se poročila dve leti kasneje, ko je bilo njej 24, njemu pa 40 let. Živela sta res idilično življenje v ogromni hiši, ki sta jo opremila tako, kot jima je pasalo. Ko je Maja zanosila, je bil Peter presrečen in ko je izvedel spol zarodka, je dal izdelati zibko v svetlo modri barvi, v hiši je izbral sobo, ki je bila poleg spalnice največja, po stenah te sobe pa so oblikovalci in pleskarji narisali razne risane junake, živali, sonce, rožice, vlakce. V sobi je bilo tako veliko igrač, da se je ročno izdelana zibka komaj videla. Tako je preteklo 9 mesecev in ko je Aleš z dvotedensko zamudo prijokal na svet, je namesto Maje v depresijo padel Peter. Pustil je službo, začel je piti in se fizično in psihično znašati nad svojo soprogo. Vedno se ji je opravičil, govoril je, da mu je žal, da ne ve, zakaj to počne, da bo poiskal pomoč in Maja mu je vedno znova oprostila, čeprav je globoko v sebi vedela, da tako ne gre več.

Ko je spoznala, da v takih razmerah ne more več živeti, je spakirala kovčke in z Alešem sta odšla v hišo njenih staršev v mesto. Tako sta tam živela tri tedne in dva dni, preden je tja prišel še Peter ter jo tako pretepel, da se je v ogledalu komaj spoznala. Seveda ni nikomur hotela zaupati, kaj se ji je zgodilo in je samo rekla, da se je udarila v kljuko, z dolgimi rokavi in hlačami pa je hotela zakriti modrice, ki so nastale zaradi udarcev.

Dolgo je živela v takih brezupnih razmerah in nekega dne je imela tega dovolj. Ko se je tako gledala v ogledalo, si nanašala puder na obraz, da bi si zakrila modrico, se je odločila, da bo vsemu skupaj naredila konec, zlepa ali zgrda.

Če bi vedela zaradi prijave zoper Petra, tega sigurno ne bi storila. Ker je Peter še vedno veljal za priznanega novinarja, ki se je enostavno predčasno upokojil, nadomestila pa ga je njegova soproga, je imel tudi na policiji nekaj virov, ki jim je zaupal, oni pa njemu. Tako ga je poklical načelnik Lužan ter ga vprašal, če je to, kar je navedla žena, resnično. Seveda se je Peter izmazal in hotel očrniti Majo s tem, da je rekel, da je bila verjetno pijana, saj zadnje čase veliko pije in posledično govori neumnosti. Načelniku se je vse skupaj sicer zdelo sumljivo, saj je imela Maja ves čas na obrazu sončna očala, pa čeprav je zunaj deževalo in je začel raziskovati naprej.

Ko je prišel k Majinim staršem, sta bila oba najprej zadržana, potem pa sta se razgovorila in povedala, kako je Maja že večkrat prišla s sinom k njima za teden ali dva, ker so razmere doma nemogoče, da pa se kljub vsemu hudemu še vedno vrača domov, ker misli, da je tako najboljše zanjo. Povedala sta mu vse podrobnosti, ki jima jih je zaupala Maja, načelnik pa je pazljivo zapisal skoraj vsako besedo povedanega.

Medtem, ko je načelnik govoril s staršema, je Maja doma pospravljala in ravno postavila zadnji krožnik v pomivalni stroj ter ga priključila, da bo opral posodo. V tistem zasliši cvileče gume na dvorišču in vedela je, da se ne obeta nič lepega. Hitro je stekla v spalnico in se zaklenila ter molila, da je Peter ne najde. Pa vendar nobena molitev ni bila dovolj. Peter je dobro vedel, da je Maja doma in da se je gotovo nekam skrila, samo še poiskati jo je treba, da ji pokaže, kdo v tej hiši nosi hlače. Tako preišče vse sobe velike hiše in ugotovi, da Maje ni v nobeni sobi, tudi v spalnici ne. Maja je medtem, ko je Peter rogovilil po ostalih sobah, odklenila vrata v spalnico in zbežala skozi okno na prosto in do 100 metrov oddaljenih sosedov, od koder je poklicala svojo mamo, da bi ji povedala, kaj se dogaja.

Ravno ob koncu pripovedovanja vseh nesrečnih dogodkov v Majini družini je zazvonil telefon in mati je hitro stekla v kuhinjo do slušalke ter se oglasila. Maja je v joku komaj uspela povedati, da je moža prijavila na policiji in da je moral to verjetno izvedeti, sedaj pa jo hoče dobiti v roke. Majina mati poda telefonsko slušalko vsa nestrpna v roke načelniku, ki je poslušal, kaj ima Maja za povedati, potem pa na ogled hiše poslal dve patrulji, ki sta se nahajali v bližini.

Peter, ves razjarjen, ker ni dobil Maje, je priletel iz hiše s pištolo v roki ravno v trenutku, ko so na kraj prispeli policisti. Obkolili so ga in mu zabičali, da naj spusti pištolo in se bo tako še vse rešilo. Ker Peter tega ni hotel storiti, je eden izmed policistov spustil opozorilni strel v nebo. Točno ta strel je bil povod za to, da je Peter ustrelil enega izmed policistov in ga lažje ranil, z drugim metkom je ubil drugega policista in s tretjim metkom je sodil sebi. Seveda ga je poleg svojega strela v glavo prerešetalo še najmanj 5 strelov iz pištol policistov. Maja se je opotekla do še toplega trupla moža in njegovo glavo položila v naročje. Neutolažljivo je jokala. V tistem momentu so pred hišo prispeli tudi reševalci, ki so pomagali ranjenemu policisti, drugega so razglasili za mrtvega, prav tako pa tudi Petra, Maji pa so ponudili pomirjevala, ki jih je zavrnila in šla obvestiti svojo mati, da je z njo vse v redu, da pa se je Peter ubil, poleg tega pa je ubil še enega policista, drugega pa je ranil. Mater je še prosila, če se lahko odpelje v vrtec po Aleša, saj je bila ura ravno toliko, da bi ga morala iti iskati sama, pa tega ni bila zmožna.

Na pogrebu tri dni kasneje so Maji vsi izrekali sožalje, ona pa je bila globoko v sebi najbolj srečno bitje pod soncem, saj se je z moževo smrtjo končalo grozno obdobje v njenem življenju in slutila je, da Aleša in njo čakajo boljši časi. Seveda svojega veselja ni pokazala pred ljudmi in niti pred Alešem ne, saj je bil tako strt, da je jokal dan in noč. Ampak nekoč, se je odločila, mu bo povedala, kaj se je dogajalo in kako je oči umrl. Takrat bo Aleš verjetno razumel, da se je to moralo zgoditi.

Kmalu po pogrebu se je razvedelo, kaj se je dogajalo pri zakoncih Hočevar in tega v javnost ni spravil nihče drug kot Maja sama, saj je želela imeti pometeno pred vrati in to, da so o njenem možu vsi govorili le najboljše, jo je zelo motilo, saj je sama vedela, da niti približno ni bil dober človek, vsaj zadnjih nekaj let ne. Tako se je Maji odvalila velika skala od srca in lahko je zaživela mirno in srečno življenje skupaj z Alešem v njuni veliki hiši na robu mesta. Na čase je še pogrešala svojega moža oziroma osebo, ki je bil pred rojstvom Aleša, ampak zaradi te spremembe Aleša ni nikoli sovražila, nasprotno, imela ga je vedno rajši, saj je vedela, da on ni kriv za tegobe očeta.

Čez nekaj let se je Maja znova poročila in tako bila srečna, še vedno pa tudi uspešna novinarka, ki je potovala po svetu in raziskovala večje svetovne probleme. Bilo ji je lepo.