31 maj 2008

Usedem se v avto in odpeljem. V oči se mi prikradejo solze, ki mi po težkem boju čez čas le spolzijo po svetlih licih. Debele, ogromne, slane solze, ki mi padajo na prsi. Vedela sem, kako bo, pa je vseeno težko.

Vozim po avtocesti, 120 km/h, 130 km/h in moja hitrost kmalu doseže 160 km/h. Še vedno jočem tiste debele solze, ki pri moji vožnji in hitrosti niso nobena olajševalna okoliščina. Zanese me na stranski pas, pred menoj ni nikogar, za menoj pa vidim od daleč luči, ki si svetijo pot v tej temni noči. Vedela sem, da bi bilo bolje, če bi se ustavila ali pa vsaj upočasnila mojo vožnjo, saj v takem stanju, v kakršnem sem vozila, pač nisem primerna za na cesto ... ampak nisem. Pritiskala sem na stopalko za "gas", čeprav videla nisem skoraj nič pred sabo. Ko sem prevozila že dobršnji del Gorenjske avtoceste, je počilo ...

Premakniti se ne morem, vse me tako zelo boli, po obrazu pa mi še vedno polzijo solze. Ne vem, ali so to solze fizične bolečine ali solze strtega srca. Verjetno neka mešanica obojega.

Glasovi okoli mene pravijo, da me morajo rešiti iz pločevine čim preje, drugače je lahko prepozno. To je zadnje, kar slišim.

Pisk, pisk, pisk, pisk ... nekaj piska. Vedno hitreje. Strese me, elektrika me strese, tista nadležna stvar pa še vedno piska. Ugasnite že to čudo božje, ker mi gre na živce. Spet me strese. Vidim nek "flasback". Vidim tebe, ko prihajaš z rdečo vrtnico v roki meni nasproti tako hitro, da že skoraj tečeš. Na obrazu se ti vidi, da si vesel, ker me vidiš. Poljubiš me, kot že dolgo ne in mi voščiš za rojstni dan. Spet me poljubiš. Mmm, tvoji poljubi so res sladki, kar ne naveličam se jih.

Piska, še vedno piska. A to mora piskati? In ... nehalo je. Hvala bogu in na zemlji mir ljudem. Piskanje se je ustavilo. Vidim neke meglene obraze, ki se sklanjajo nad menoj. Videti so zaskrbljeni. Noge me bolijo, roke me boli, najbolj me pa boli glava.

Prideš ti. Ne stojiš dolgo ob meni, ko se sesedeš. Roke se ti tresejo, ko držiš mojo nemočno roko. Pogledaš me s svojimi lepimi očkami. Ne najdeš besed. Skušaš nekaj reči, pa ti ne uspe. Jočeš. Nisem te še videla jokati. Vsaj ne tako zelo močno in iskreno. Srce me boli, ko te gledam in tam spodaj nemočen strmiš v moj obraz ter me skušaš zbuditi. Praviš, da ti je žal. Da me ljubiš. Da sem lepa, tudi če sem vsa povita. Da me nočeš izgubiti. Da si storil gromozansko napako in bi jo rad popravil, navkljub vsem okoli naju. Zakaj me mučiš s tem? Zakaj sedaj, ko je že vse prepozno? Zakaj šele sedaj, ko ležim v bolnišnici tako nebogljena? Vidim, da mi po licu spolzi solza in hkrati v tvojih očeh vidim upanje. Upaš na to, da bo z mano vse v redu. Stisneš me za roko. Lahko čutim toplino tvojih rok na moji roki, na mojem obrazu. Rad bi me objel, pa se bojiš, da me boš še bolj poškodoval.

Pisk, pisk, pisk, pisk ... spet piska. Spet tisto nadležno piskanje, ki mi gre tako zelo na živce. Pa dajte že ustaviti to piskanje. Vidim, kako nemočno stojiš pred vrati sobe, medtem ko se zdravniki borijo za moje življenje. Jočeš in jaz jočem s teboj. Zaslišim še tisti dolgi pisk, ki ponavadi pomeni konec življenja. Koliko je ura, sem preslišala. Zgrudil si se pred vrati in samo jočeš. Med jokanjem zaslišim tvoje besede, da naj se vrnem nazaj. K tebi pristopi zdravnik in te vpraša, če si sorodnik. Poveš mu, da ne, si pa moj fant oziroma si to vsaj želel biti. Pove ti, da me lahko še zadnjič pozdraviš, potem pa moraš oditi, da me pripravijo za odhod. Še vedno te opazujem. Vidim, kako potiho stopiš k postelji. Tvoj obraz je odet z žalostjo. Vidim tvojo bolečino. Vse, kar lahko izustiš, je to, da me ljubiš in da ti je žal. Da sem bila edina oseba, s katero si bil res srečen in da si bedak. Da bi rad zavrtel čas nazaj in me držal v svojem objemu vsaj še minuto dlje. Poljubiš me. Tokrat res zadnjič. Želim ti, da si srečen, samo to. Ne pozabi me. Vedi, da te ljubim ravno takega, kakršen si, z vsemi svojimi napakami. Ljubim te. Se vidiva na drugi strani.