Bežim. Skrijem se ti pod nek most, a me vseeno najdeš. Dotakneš se moje rame. Zakričim, a mi s tvojo možato roko prekriješ usta in me s tem utišaš. Vprašam te, zakaj me loviš. Nič ne rečeš, samo izpustiš me. Obrnem se in šele sedaj vidim, kdo si, kakšen si. Imaš solzne oči, v roki pištolo. Rečem ti, da me ustreli, če me že moraš. Odvrneš, da naj grem s teboj, da me pelješ domov. Kljub temu, da sem še vedno prestrašena, mi nekaj v glavi govori, da naj te poslušam in tako odidem s teboj. Odložiš me pred mojo hišo. Še vedno imaš solzne oči. Nisem spraševala, kaj je narobe, ker me niti ni zanimalo, hotela sem se te samo čimprej znebiti, nič drugega.
Čez par dni dobim pred vrati zraven pošte še lilijo. Nisem vedela, čigava je, pa sem kmalu zvedela. Poklical si me. Tvoj žametni glas me je dokončno prebudil. Vprašal si me, če sem dobilo rožo. Nekaj zamrmram v telefon in odložim. Na ta pogovor hočem pozabiti.
Ne rabim novih razočaranj, nove zavrnitve. NE! S tem tudi tebe ne rabim. V mislih je še vedno on, v srcu pa tudi.
Vedel si to, pa si se še naprej trudil. Nekako sem se ti potem pustila zapeljati, čeprav je bil nekje še vedno prisoten on, čeprav res samo še megleno. Predstavil si me doma staršema. Ni ju motilo, da je med nama taka starostna razlika. Tudi mene začuda ni to zmotilo, saj drugače ne maram ne vem kako starejših moških. Odšla sva v tvoje nadstropje v hiši. V roke si mi dal lično zavito šktalico. Nisem bila navajena prejemati daril od tebe, nikoli nisem nič zahtevala, pa čeprav bi te lahko izkoriščala, saj sem vedela, da si kar dobro situiran. Odvijem papir, odprem škatlico. V trenutku mi po licu spolzi solza. Nikoli nisem marala biserov, tu pred sabo pa sem imela ogrlico, prstan in še očala so bila okrašena z biseri. Nisem vedela, kaj naj rečem. Najraje bi ti dala vse skupaj nazaj. Pa si me tako lepo pogledal in sem ti samo pokimala. Pomagal si mi zapeti ogrlico okoli vratu, vzel si prstan in pokleknil pred mano. Malo prestrašeno sem te pogledala in v tistem trenutku si me prijel za roko in me vprašal, če bi bila tvoja za vedno. Oklevala sem. Zaradi tiste bolečine, prisotne v mojem srcu. Imam te rada, seveda te imam, ampak ...
Rekla sem ti, da bom za vedno tvoja. Tako vesel si bil, videlo se je v tvojem nasmešku, v tvojih očeh. Šla sva na večerjo, potem pa sem ti rekla, da bom šla od tam kar peš domov, da se malo sprehodim. Ko sem hodila proti domu, sem v vsakem moškem, ki je prišel mimo iskala njega, ne tebe. Vedela sem, da je to narobe. Konec koncev bom postala tvoja žena. On ni imel poguma, da bi se odločil za ta korak. Ni hotel živeti skupaj z mano. Ni se uprl domačim. Pa še vedno povsod iščem njega, njegov pogled. Jočem. Hodim in jočem. Pridem domov, gledam prstan na roki, pomislim nate, ampak še vedno mi misli uhajajo k njemu. Nočem tega, hočem ga že enkrat izbrisati iz srca in pozabiti nanj.
Obljubljam ti, potrudila se bom in te ljubila tako kot si zaslužiš. Ker si zaslužiš srečo in žensko, s katero boš to srečo delil. Izbral si mene. Hvaležna sem ti za vse, kar si storil zame. Res te imam rada. Ampak saj veš, vedno bo tam nekje on. Nisem ga srečala že nekaj časa, slišala še dalj, še vedno pa občasno pomislim nanj. Vednar vedno manj. Kar je verjetno dobro za naju. Želim si tvojih otrok, vesela sem, ker me imaš rad tako, kakršna sem in se ne pustiš drugim usmerjati.

Hvala ti!