Usedem se v avto in odpeljem. V oči se mi prikradejo solze, ki mi po težkem boju čez čas le spolzijo po svetlih licih. Debele, ogromne, slane solze, ki mi padajo na prsi. Vedela sem, kako bo, pa je vseeno težko.

Vozim po avtocesti, 120 km/h, 130 km/h in moja hitrost kmalu doseže 160 km/h. Še vedno jočem tiste debele solze, ki pri moji vožnji in hitrosti niso nobena olajševalna okoliščina. Zanese me na stranski pas, pred menoj ni nikogar, za menoj pa vidim od daleč luči, ki si svetijo pot v tej temni noči. Vedela sem, da bi bilo bolje, če bi se ustavila ali pa vsaj upočasnila mojo vožnjo, saj v takem stanju, v kakršnem sem vozila, pač nisem primerna za na cesto ... ampak nisem. Pritiskala sem na stopalko za "gas", čeprav videla nisem skoraj nič pred sabo. Ko sem prevozila že dobršnji del Gorenjske avtoceste, je počilo ...

Premakniti se ne morem, vse me tako zelo boli, po obrazu pa mi še vedno polzijo solze. Ne vem, ali so to solze fizične bolečine ali solze strtega srca. Verjetno neka mešanica obojega.

Glasovi okoli mene pravijo, da me morajo rešiti iz pločevine čim preje, drugače je lahko prepozno. To je zadnje, kar slišim.

Pisk, pisk, pisk, pisk ... nekaj piska. Vedno hitreje. Strese me, elektrika me strese, tista nadležna stvar pa še vedno piska. Ugasnite že to čudo božje, ker mi gre na živce. Spet me strese. Vidim nek "flasback". Vidim tebe, ko prihajaš z rdečo vrtnico v roki meni nasproti tako hitro, da že skoraj tečeš. Na obrazu se ti vidi, da si vesel, ker me vidiš. Poljubiš me, kot že dolgo ne in mi voščiš za rojstni dan. Spet me poljubiš. Mmm, tvoji poljubi so res sladki, kar ne naveličam se jih.

Piska, še vedno piska. A to mora piskati? In ... nehalo je. Hvala bogu in na zemlji mir ljudem. Piskanje se je ustavilo. Vidim neke meglene obraze, ki se sklanjajo nad menoj. Videti so zaskrbljeni. Noge me bolijo, roke me boli, najbolj me pa boli glava.

Prideš ti. Ne stojiš dolgo ob meni, ko se sesedeš. Roke se ti tresejo, ko držiš mojo nemočno roko. Pogledaš me s svojimi lepimi očkami. Ne najdeš besed. Skušaš nekaj reči, pa ti ne uspe. Jočeš. Nisem te še videla jokati. Vsaj ne tako zelo močno in iskreno. Srce me boli, ko te gledam in tam spodaj nemočen strmiš v moj obraz ter me skušaš zbuditi. Praviš, da ti je žal. Da me ljubiš. Da sem lepa, tudi če sem vsa povita. Da me nočeš izgubiti. Da si storil gromozansko napako in bi jo rad popravil, navkljub vsem okoli naju. Zakaj me mučiš s tem? Zakaj sedaj, ko je že vse prepozno? Zakaj šele sedaj, ko ležim v bolnišnici tako nebogljena? Vidim, da mi po licu spolzi solza in hkrati v tvojih očeh vidim upanje. Upaš na to, da bo z mano vse v redu. Stisneš me za roko. Lahko čutim toplino tvojih rok na moji roki, na mojem obrazu. Rad bi me objel, pa se bojiš, da me boš še bolj poškodoval.

Pisk, pisk, pisk, pisk ... spet piska. Spet tisto nadležno piskanje, ki mi gre tako zelo na živce. Pa dajte že ustaviti to piskanje. Vidim, kako nemočno stojiš pred vrati sobe, medtem ko se zdravniki borijo za moje življenje. Jočeš in jaz jočem s teboj. Zaslišim še tisti dolgi pisk, ki ponavadi pomeni konec življenja. Koliko je ura, sem preslišala. Zgrudil si se pred vrati in samo jočeš. Med jokanjem zaslišim tvoje besede, da naj se vrnem nazaj. K tebi pristopi zdravnik in te vpraša, če si sorodnik. Poveš mu, da ne, si pa moj fant oziroma si to vsaj želel biti. Pove ti, da me lahko še zadnjič pozdraviš, potem pa moraš oditi, da me pripravijo za odhod. Še vedno te opazujem. Vidim, kako potiho stopiš k postelji. Tvoj obraz je odet z žalostjo. Vidim tvojo bolečino. Vse, kar lahko izustiš, je to, da me ljubiš in da ti je žal. Da sem bila edina oseba, s katero si bil res srečen in da si bedak. Da bi rad zavrtel čas nazaj in me držal v svojem objemu vsaj še minuto dlje. Poljubiš me. Tokrat res zadnjič. Želim ti, da si srečen, samo to. Ne pozabi me. Vedi, da te ljubim ravno takega, kakršen si, z vsemi svojimi napakami. Ljubim te. Se vidiva na drugi strani.

On ...

Zunaj je lep sončen dan. Odločim se za sprehajanje po našem malem naselju. Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem se sama sprehajala. V misli se mi prikradejo spomini, kako smo se na tej ulici, po kateri hodim, igrali kot otroci. Bilo nam je super, bili smo brez skrbi. Sedaj te družbe ni več oziroma mene ni več v njej. Pridem do razpotja in ne vem, kam zaviti - levo ali desno? Mika me levo, ker vem, da bi ga mogoče videla ... in tako se odločim za levo. Nadaljujem svojo pot, ko se mi v misli prikrade on. On, ki mi je nekoč pomenil veliko in še več, pa tega ni vedel. Plah pogled na levo in ... njegov dom. Zunaj trije avtomobili tako kot ponavadi. Živa meja počasi zeleni in se prebuja skupaj s pomladjo. Spreleti me tisti neprijeten občutek, ko se zaveš, da nekoga ne moreš imeti. Grem naprej, mimo športnega centra, mimo vrtca in po tisti priljubljeni potki, kjer nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom, ker je nepregleden.

"Ej!"

Zaslišim, da nekdo nekaj zavpije. Ne zmenim se za to, saj verjetno ni namenjeno meni. Nikoli nisem bila toliko priljubljena, da bi se nekdo drl za mano in me klical.

"Ej, počakaj!"

Ozrem se in v vsem tistem blišču sonca, ki mi je prej grelo hrbet in sedaj obraz, zagledam njega. Sedaj sem bila še bolj prepričana, da mene nihče ne kliče. Obrnem se in nadaljujem svoj sprehod.

"Petraaaaaaa!!!"

Ustavim se, a se ne upam obrniti nazaj. Počakam. In spet.

"Petraaaaa, počakaj no!"

Sicer sem bila prepričana, da kliče neko drugo Petro, ker tam zraven, kjer sem stala, stanuje neka Petra (katere sicer ni bilo na spregled), ampak ko začutim dotik na moji rami in potem čez pol sekunde še njegov obraz pred menoj ... ugotovim, da je pa mogoče res klical mene.

Vprašajoče ga pogledam in mu s tem dam vedeti, da ne vem, kaj hoče od mene.

"Petra, zakaj si se obrnila in šla naprej?" mi reče.

Jaz še vedno nepremično stojim in gledam v njega, kot da ga prvič vidim.

"Si v redu?" me vpraša. "Samo govoriti sem hotel s teboj, ne bodi tako prestrašena no, saj ne grizem."

Kislo se nasmejem in še vedno molčim. Nimam ideje, kaj bi lahko pomenilo to, da se ON pogovarja z mano. Mogoče je pa prvoaprilska šala, si mislim.

"Petra???"

Takrat v meni zavre in vzkipim: "Poglej, če se misliš delati norca, najdi koga drugega, mene pa pusti pri miru!"

Začne se smejati (tako lepo in nežno), njegov nasmeh je res lep. Z nasmehom na obrazu mi odvrne: "Ne, ne bom se delal orca iz tebe, nikoli se nisem in nikoli se ne bom. Nimam se za kaj."

"Kaj pa vsakič v osnovni šoli? Vem, da je to daleč nazaj, pa vendar se spominjam, kako so me drugi, tvoji prijatelji, zbadali, ker sem bila zaljubljena v tebe, ti pa mene še opazil nisi?"

"To si misliš ti", je rekel. "Želel sem si pogovra s tabo, pa so vsi govorili, da nisi zame, ker si pač bolj okrogla. Bil sem neumen, ker sem jih poslušal, mlad in neumen. Mogoče sem bil tudi malo premlad, da bi razumel, da lepota ni samo v izgledu, ne vem. Ampak ni res, da te nisem opazil."

"Vsak izgovor je za nekaj dober, kajne? Če bi hotel se, kar govoriš, bi lahko dobil mojo telefonsko številko, ki pač ni skrivnost in bi poklical ali pa vsaj pisal, pa bi bila lahko prijatelja, če drugega ne."

V hipu se mi prikradejo boleči spomini na ljubezen, ki ni bila nikoli moja. Zarosijo se mi oči in čeprav hočem to skriti, on to vidi.

"Kaj je narobe?"

"Nič", tiho odvrnem.

"Kako nič? Vidim, da je nekaj narobe. Bi bilo boljše, če te sploh ne bi ustavil tukaj na cesti? Poglej, vem, da imaš verjetno mešane občutke glede tega pogovora, ampak ... "

"Ampak kaj?!?! V osnovni šoli si mi bil všeč dve leti, tudi ko sem šla v srednjo šolo, si bil ti še vedo v mojih mislih. Potem sem dobila fanta, pa so mi misli še vedno uhajale k tebi. In potem ... sem te končno spravila iz glave. Do trenutka, ko sem prekinila s takratnim fantom. "

"Kaj pa je bilo po tem? No, saj ni važno, mi boš povedala ob pijači, če boš le sprejela povabilo. Torej ... vabim te na pijačo, sprejmeš?"

"Ne vem, moram premisliti."

"Okej, tu imaš mojo telefonsko pa pokliči, ko boš vedela. Lepo te je bilo videti in še lepše pogovarjati s tabo."

"Adijo" rečem, se obrnem in grem.

Vso pot do doma imam v mislih njega in najin pogovor. Je to res? Sem se zares pogovarjala z njim ali se mi je samo sanjalo tako kot ničkolikokrat poprej? Me je res ustavil srede ulice? Toliko vprašanj, toliko nejasnosti. A vendar se v meni prebudi tisti občutek, ki sem ga občutila vsakič, ko sem ga videla. Velikokrat smo s prijateljicami hodile mimo njegovega doma, njegov urnik v šoli sem vedela skoraj na pamet in mimo njihovega razreda sem šla na dan v tistih petih urah pouka tudi desetkrat samo zato, d asem ga videla. Treniral je košarko. Hodila sem na treninge, občasno na tekme. Spomnim se, da je imel navado ineti eno barvo puloverja tri dni, ddrugo barvo pa dva dni. Siv in rdeč pulover, včasih se je vmes znašel še črn. Ima brata. V osnovni šoli je imel punco. Če se ne motim, je bila to njegova prva punca. Pisala sem bratu njegove punce in od njega sem izvedela, da sta kmalu končala. Res mi je bil zelo všeč, čeprav drugi nikoli niso razumeli, kaj vidim na njem. Iz nepreverjenih virov sem izvedela, da je levček, mislim, da julijski. Nikoli ni bil moj. Nikoli si nisem mislila, da kdaj bo. Pa zdaj? Me vleče za nos? Je res, kar je rekel? Nočem si delati napačnih utvar. Mogoče je to le prvoaprilska šala. Če kaj bova, bova prijatelja, nič več. Odločena sem, da bo tako. Ampak ... naj sprejmem povabilo in grem z njim na pijačo?