On ...

Zunaj je lep sončen dan. Odločim se za sprehajanje po našem malem naselju. Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem se sama sprehajala. V misli se mi prikradejo spomini, kako smo se na tej ulici, po kateri hodim, igrali kot otroci. Bilo nam je super, bili smo brez skrbi. Sedaj te družbe ni več oziroma mene ni več v njej. Pridem do razpotja in ne vem, kam zaviti - levo ali desno? Mika me levo, ker vem, da bi ga mogoče videla ... in tako se odločim za levo. Nadaljujem svojo pot, ko se mi v misli prikrade on. On, ki mi je nekoč pomenil veliko in še več, pa tega ni vedel. Plah pogled na levo in ... njegov dom. Zunaj trije avtomobili tako kot ponavadi. Živa meja počasi zeleni in se prebuja skupaj s pomladjo. Spreleti me tisti neprijeten občutek, ko se zaveš, da nekoga ne moreš imeti. Grem naprej, mimo športnega centra, mimo vrtca in po tisti priljubljeni potki, kjer nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom, ker je nepregleden.

"Ej!"

Zaslišim, da nekdo nekaj zavpije. Ne zmenim se za to, saj verjetno ni namenjeno meni. Nikoli nisem bila toliko priljubljena, da bi se nekdo drl za mano in me klical.

"Ej, počakaj!"

Ozrem se in v vsem tistem blišču sonca, ki mi je prej grelo hrbet in sedaj obraz, zagledam njega. Sedaj sem bila še bolj prepričana, da mene nihče ne kliče. Obrnem se in nadaljujem svoj sprehod.

"Petraaaaaaa!!!"

Ustavim se, a se ne upam obrniti nazaj. Počakam. In spet.

"Petraaaaa, počakaj no!"

Sicer sem bila prepričana, da kliče neko drugo Petro, ker tam zraven, kjer sem stala, stanuje neka Petra (katere sicer ni bilo na spregled), ampak ko začutim dotik na moji rami in potem čez pol sekunde še njegov obraz pred menoj ... ugotovim, da je pa mogoče res klical mene.

Vprašajoče ga pogledam in mu s tem dam vedeti, da ne vem, kaj hoče od mene.

"Petra, zakaj si se obrnila in šla naprej?" mi reče.

Jaz še vedno nepremično stojim in gledam v njega, kot da ga prvič vidim.

"Si v redu?" me vpraša. "Samo govoriti sem hotel s teboj, ne bodi tako prestrašena no, saj ne grizem."

Kislo se nasmejem in še vedno molčim. Nimam ideje, kaj bi lahko pomenilo to, da se ON pogovarja z mano. Mogoče je pa prvoaprilska šala, si mislim.

"Petra???"

Takrat v meni zavre in vzkipim: "Poglej, če se misliš delati norca, najdi koga drugega, mene pa pusti pri miru!"

Začne se smejati (tako lepo in nežno), njegov nasmeh je res lep. Z nasmehom na obrazu mi odvrne: "Ne, ne bom se delal orca iz tebe, nikoli se nisem in nikoli se ne bom. Nimam se za kaj."

"Kaj pa vsakič v osnovni šoli? Vem, da je to daleč nazaj, pa vendar se spominjam, kako so me drugi, tvoji prijatelji, zbadali, ker sem bila zaljubljena v tebe, ti pa mene še opazil nisi?"

"To si misliš ti", je rekel. "Želel sem si pogovra s tabo, pa so vsi govorili, da nisi zame, ker si pač bolj okrogla. Bil sem neumen, ker sem jih poslušal, mlad in neumen. Mogoče sem bil tudi malo premlad, da bi razumel, da lepota ni samo v izgledu, ne vem. Ampak ni res, da te nisem opazil."

"Vsak izgovor je za nekaj dober, kajne? Če bi hotel se, kar govoriš, bi lahko dobil mojo telefonsko številko, ki pač ni skrivnost in bi poklical ali pa vsaj pisal, pa bi bila lahko prijatelja, če drugega ne."

V hipu se mi prikradejo boleči spomini na ljubezen, ki ni bila nikoli moja. Zarosijo se mi oči in čeprav hočem to skriti, on to vidi.

"Kaj je narobe?"

"Nič", tiho odvrnem.

"Kako nič? Vidim, da je nekaj narobe. Bi bilo boljše, če te sploh ne bi ustavil tukaj na cesti? Poglej, vem, da imaš verjetno mešane občutke glede tega pogovora, ampak ... "

"Ampak kaj?!?! V osnovni šoli si mi bil všeč dve leti, tudi ko sem šla v srednjo šolo, si bil ti še vedo v mojih mislih. Potem sem dobila fanta, pa so mi misli še vedno uhajale k tebi. In potem ... sem te končno spravila iz glave. Do trenutka, ko sem prekinila s takratnim fantom. "

"Kaj pa je bilo po tem? No, saj ni važno, mi boš povedala ob pijači, če boš le sprejela povabilo. Torej ... vabim te na pijačo, sprejmeš?"

"Ne vem, moram premisliti."

"Okej, tu imaš mojo telefonsko pa pokliči, ko boš vedela. Lepo te je bilo videti in še lepše pogovarjati s tabo."

"Adijo" rečem, se obrnem in grem.

Vso pot do doma imam v mislih njega in najin pogovor. Je to res? Sem se zares pogovarjala z njim ali se mi je samo sanjalo tako kot ničkolikokrat poprej? Me je res ustavil srede ulice? Toliko vprašanj, toliko nejasnosti. A vendar se v meni prebudi tisti občutek, ki sem ga občutila vsakič, ko sem ga videla. Velikokrat smo s prijateljicami hodile mimo njegovega doma, njegov urnik v šoli sem vedela skoraj na pamet in mimo njihovega razreda sem šla na dan v tistih petih urah pouka tudi desetkrat samo zato, d asem ga videla. Treniral je košarko. Hodila sem na treninge, občasno na tekme. Spomnim se, da je imel navado ineti eno barvo puloverja tri dni, ddrugo barvo pa dva dni. Siv in rdeč pulover, včasih se je vmes znašel še črn. Ima brata. V osnovni šoli je imel punco. Če se ne motim, je bila to njegova prva punca. Pisala sem bratu njegove punce in od njega sem izvedela, da sta kmalu končala. Res mi je bil zelo všeč, čeprav drugi nikoli niso razumeli, kaj vidim na njem. Iz nepreverjenih virov sem izvedela, da je levček, mislim, da julijski. Nikoli ni bil moj. Nikoli si nisem mislila, da kdaj bo. Pa zdaj? Me vleče za nos? Je res, kar je rekel? Nočem si delati napačnih utvar. Mogoče je to le prvoaprilska šala. Če kaj bova, bova prijatelja, nič več. Odločena sem, da bo tako. Ampak ... naj sprejmem povabilo in grem z njim na pijačo?