"Kam se ti tako mudi? Jst še ne mislm umret, moja čustva do tebe tud ne, ti pa upam, da tud ne."
Tako se je glasil sms, ki sem ga prejela od njega mesec in pol nazaj. Ko je rekel, da potrebuje malo več časa. Sej vem, da to nikoli ne pomeni nič dobrega, ampak v redu, sem si rekla in mu dala čas. Toliko časa, da če so kdaj kaka čustva bila prisotna na njegovi strani, da še teh ni več. In spet, ostala sem sama s strtim srčkom, ki se že kar nekaj časa ni popolnoma zacelilo.
Zakaj to sploh pišem? Zato, da dam iz sebe. Kdor me pozna, ve, da se zaprem vase, ko me kaj daje in se težko odprem. Zato sem se pred parimi leti odločila pisat blog, kamor sem pisala svoje frustracije in jamranja. Sedaj delam enako, ker ne zdržim več, ne morem več držati v sebi. Preveč boli in občutek imam, da mi bo razneslo dušo in srce. Zlomljena sem. Saj se počasi pobiram in sestavljam koščke sebe nazaj, ampak to ni to, ne še. Se skušam zamotit, pa mi ne uspeva najbolje. Ko sem v družbi, še gre, ko pridem domov in sem sama ... saj veste, kako to gre. Razmišljanja, razglabljanja in pogovori. Pogovarjam se v mislih sama s sabo, razmišljam, kaj bi lahko spremenila, da bi bilo drugače, pa vem, da ne morem ničesar spremenit, sebe pa dejansko nočem spremenit. Kdor me bo želel, me bo moral želeti točno tako, kakršna sem.
V glavnem, boli, kot pri norcih. Vem, da bo nekoč bolje, ampak trenutno boli, preveč. Zakaj toliko zavajanj? Zakaj toliko prijaznih in lepih besed, če nič od tega ni bilo mišljeno resno? Zbrisala sem vse sms-e, pa se še vedno spominjam do besede natančno, kaj je v nekaterih pisalo. V tistih, ki so mi dajala upanje. Sedaj tega upanja ni več.
A sem spet postala naivna deklica, takšna kakršna sem bila pri 17ih letih? Močno upam, da ne.
Okoli sebe bom ponovno zgradila leden zid, skozi katerega bom spustila samo tistega, ki mi bo dokazal, da je vreden tega. Tistega, ki mi bo dokazal, da zmore stopiti led. Tistega, ki ne bo potreboval časa zato, da bi vedel, ali želi biti z menoj ali ne. Ja ali ne, druge opcije ni.
~¤ Sometimes I wish I were a little kid again, skinned knees are easier to fix than broken hearts. ¤~
Ni komentarjev:
Objavite komentar