...

Ko nisem želela, da se zaljubiš vame, si se zaljubil.

Ko nisem verjela v to, da se lahko zaljubim vate, sem se zaljubila.

Ko sem se zaljubila, je bilo prepozno, ker sem te s svojimi dejanji in s svojimi besedami že odgnala proč.

Kaj mi ostane sedaj? Spomin na dve noči, preživeti s tabo, ko sem zaspala v tvojem objemu in se na istem mestu tudi zbudila.

In zdaj te moram pozabiti, ker preveč boli. Mislila sem, da ti lahko dajem samo strastne noči, pa ne gre. Želim si te, želim si tvoje dotike in strast, ki je med nama. Ampak želim si tudi tvoje ljubezni, ki pa je ne bom nikoli (več) deležna.

Vem, da ne čutiš moje bolečine, ampak je tu, v mojem srcu, prisotna že nekaj dni. Sprva sem jo hotela potlačiti globoko vase, pa ni šlo. Sedaj je tu in z njo tudi solze v mojih očeh.

Torej, kako te pozabiti, preboleti? Kako sprejeti dejstvo, da je v tvojih očeh in mislih druga?

Kot ti velikokrat rečeš ... ma što da želim, sve je tako daleko ...