Spomini

Bilo je v 1. letniku srednje šole. Zagledal sem jo, kako hodi proti razredu. Ne vem zakaj, ampak je pritegnila mojo pozornost. Še danes točno vem, kako je bila oblečena - temne kavbojke in prelepa poletna majčka. Bila je sramežljiva najstnica, bila je moja sošolka.

Najina pogleda sta se srečala, vendar je ona takoj pogledala stran. Velikokrat sem jo hotel ogovoriti, a sem bil tudi jaz sramežljiv fant, čeprav morda ni izgledalo tako. Spomnim se, da sem bil nekega dne poklican pred tablo in je ona morala prebrati napis na moji majici. Oh, kako je bila simpatična, ko ji je bilo tako nerodno. Mislim, da je cel razred vedel, da sem ji všeč. Ko smo sedeli na hodniku in čakali na naslednjo uro pouka, me je opazovala, vedel sem to, čutil, pa nisem naredil nič. Tudi pogledal je nisem. Bil sem hladen oziroma vsaj tako sem želel izgledati. Ne vem, kaj mi je bilo, ampak čeprav mi je bila všeč od prvega dne, je nisem niti ogovoril.

Dobila je fanta in s tem je bila zgodba iz moje strani zaključena. Trpel sem, ampak tega nisem hotel pokazati. Še vedno mi je občasno namenila tisti njen pogled, katerega sem bil včasih velikokrat deležen. Kadar sem jo videl z njenim fantom, tega pogleda njemu ni namenila. Pa vendar je bila z njim precej let.

Maturantski ples. Sam se ga nisem udeležil, ona prav tako ne, vendar je prišla na zabavo po plesu. Mene ni bilo. Vedel sem, da ima še vedno tistega fanta in zaradi tega se zabave nisem želel udeležiti, ker sem mislil, da bo tam skupaj z njim. Kasneje sem izvedel, da je bila sama in se je prav prijetno zabavala z ostalimi sošolci in sošolkami.

Vem, marsikaj bi bilo lahko drugače, pa nisem imel poguma. Bil sem reva. Vendar mislim, da so še vedno možnosti. Opazil sem jo na spletu, na strani Facebook-a. Dodala me je kot prijatelja in kakopak sem sprejel prošnjo. Bil sem vesel, ampak nisem nič napisal, preprosto sem jo sprejel in to je bilo to. Videl sem, da je samska, vendar se v virtualnem svetu nikoli ne ve, kaj je res in kaj ne. Spremenila se je, še lepša je kot je bila prej. Nikoli je ne srečam v mestu, čeprav najini prebivališči niti nista tako oddaljeni drug od drugega. Vedel sem, da se je marsikaj spremenilo od konca srednje šole, saj je od tega minilo že precej let. Sploh ne morem opisati, kako me je začarala takrat, ko sta se najina pogleda prvič srečala. Zasidrala se je globoko v moje srce, globje kot sem si kdajkoli priznal. Ampak ko sem jo dodal kot prijateljico in ko je mojo prošnjo sprejela, so vsa čustva prodrla na dan. Tako zelo sem ji želel to povedati, pa sem prevelika reva za karkoli takega. Vedno sem imel probleme z izražanjem čustev.

Nekega dne sem jo vendarle srečal v mestu. Nasmejala se mi je in me pozdravila. Oh, tako je lepa. Zakaj sem moral biti tak "buček" in jo pustiti, da je šla mimo mene samo s pozdravom? Ničkolikokrat sem že pisal e-mail, namenjen ravno njej, poslal pa ga nisem nikoli. Ker me je bilo sram, ker me je bilo strah in ker enostavno nisem vedel, ali bi bilo pravilno, če bi ji ga poslal. Kaj pa, če bi to sporočilo videl njen fant, sigurno mu ne bi bilo prav, četudi bi mu razložila, da nič nimava? Kaj pa, če fanta nima, pa bi vseeno sporočilo samo izbrisala po branju? V meni je vedno toliko vprašanj, da na koncu sporočila ne pošljem in še naprej živim v nevednosti. Bil pa sem odločen, da nekoč, ko bo občutek pravi, bom pa poslal sporočilo.

"Ko sta se najina pogleda prvič srečala, sem bil očaran, začaran, a preveč sramežljiv, prav tako tudi ti. Čutil sem, da si ti tista, s katero bi rad delil objeme in poljube, kasneje tudi kaj več, pa ti tega nisem znal pokazati. Nikoli se nisva družila, a vedno sem, tako kot ti v mojo, pogledoval v smer, kjer si bila s svojim prijateljicami. Potem se je srednja šola končala in s tem tudi najina srečanja v razredu. Nisem te videl štiri leta, nakar si me dodala kot prijatelja na FB. Sprejel sem te in ob tem je bil utrip mojega srca povečan. Mislil sem, da sem te pozabil. Očitno sem svoja čustva do tebe le potlačil nekam globoko v srce in pozabil na to (oziroma skušal pozabiti). Vedel sem, da si srečna z drugim, vsaj bila si, čeprav sem tevelikokrat videl objokano v šoli, vendar sem mislil, da je krivo kaj drugega in ne tvoj fant. Tako kot sem rekel, sčasoma sem svoja čustva potlačil in tistega dne, ko sem te zagledal na spletu ... hja, čustva so se vrnila, priznam. Nisem vedel, kaj naj storim, tudi za to sporočilo nisem vedel, ali naj ti ga pošljem ali ne. Že velikokrat sem spremenil kako malenkost, že tolikokrat sem ti ga želel poslati, pa nisem imel poguma. Ampak tokrat bom (pa naj bo ta "tokrat" danes ali pa čez 10 dni). V glavnem, vsa ta leta sem si ti želel povedati in sedaj ti povem ... všeč si mi, zelo. Ne vem, ali je prav ali ne, da ti sploh pišem, ampak ... moral sem ti povedati, kako in kaj in mislim, da se bom počutil veliko bolje, ko bo sporočilo poslano.

Tako, sedaj veš in če boš kdaj želela, greva lahko na kavo, da nadoknadiva zamujeno - v smislu spoznavanja drug drugega.

Vse najlepše ti želim."

Na monitorju mi je pisalo, da je sporočilo poslano. Prisežem, da bi mi srce lahko skočilo skozi kožo, tako močno je bilo. Nisem pričakoval odgovora in ga tudi nisem dobil.

Ko sem se že nekako sprijaznil s tem, da odgovora ne bo in da bo treba iti naprej, brez nje v svojem življenju, sem ob prebiranju elektronskih sporočil videl, kako mi Mozilla sporoča, da imam na FB novo sporočilo oziroma da se nekdo hoče pogovarjati z menoj. Ko sem pogledal, kdo je, sem kar gledal in gledal v monitor. Bila je ona in seveda ni bila navdušena, ker nisem takoj odpisal. Pogovor je nekako stekel, izmenjala sva si informacije o počutju in o vremenu, potem pa je končno omenila sporočilo, ki ga je prejela pred kakim mesecem. Za sporočilo se mi je zahvalila in rekla, da bi se pa mogoče res dobila na kavi in ko sem jo vprašal, če bi bilo to možno še letos, je rekla, da lahko čez kako uro. Seveda sem bil takoj za. Zmenila sva se, kje in kdaj se dobiva, si izmenjala številki, če bi se karkoli zgodilo in že sem bil pod tušem in uro kasneje na poti proti lokalu, kjer naj bi se dobila.

Čakal sem in čakal, bilo je že pol ure po dogovorjeni uri, vmes sem že popil svojo kavo in zato sem se odločil, da jo pokličem, kje je.

Ko sem že mislil prekiniti telefonsko zvezo, se na drugi strani oglasi nek starejši moški glas. Hotel sem se opravičiti za pomoto, ker sem očitno zamešal številke, pa me je moški na drugi strani vprašal, če želim govoriti s to in to osebo. Ko sem potrdil navedeno, me je moški vprašal, kdo sem in kaj sem tej osebi, pa sem rekel, da samo star znanec, da pa sva bila dogovorjena, da se dobiva na pijači in ker je ni bilo ob dogovorjeni uri, me je skrbelo in sem raje poklical ter preveril, kako in kaj. Glas na drugi strani mi je v prijaznem, a žalostnem tonu povedal, da je ona doživela prometno nesrečo nedaleč stran od doma.

Po borbi v bolnišnici in ob žalosti vseh zbranih smo se skupaj z njo odpravili na zadnjo pot nekaj dni po nesreči. Vsak si je želel, da bi jo še zadnjič videl, zato je bila mrliška vežica vedno polna ljudi. Na pogrebu je bilo res ogromna množica, nisem vedel, da so jo imeli ljudje tako radi. Obžaloval sem to, da sem se tako pozno opogumil in ji povedal, kako čutim ter jo povabil na pijačo. Zlomil sem se, ko sem zagledal njeno žaro na drugi strani stekla, ob žari pa njeno novejšo fotografijo, ki jo je sama posnela. Bila je tako lepa. Njena mati me je vprašala, če sem jo poznal, pa sem rekel, da manj, kot bi si želel. V tistem so prišli pogrebniki po njeno žaro in zato smo se odpravili na zadnjo pot skupaj z njo. V temne barve oblečenji ljudje, njene prijateljice, ki so se kljub sporom zbrale skupaj in skupaj jokale za njo, njeni starši, njene sorodstvo, sodelavci in sodelavke, duhovnik in navsezadnje tudi jaz smo počasi stopali proti njenemu grobu, proti tisti majhni temni luknji, v kateri bo od sedaj naprej. Najini bivši sošolci so me tolažili, vendar sem bil neutolažljiv. Jokal sem pred vsemi, čeprav nikoli nisem pokazal svojih čustev. Ob poslušanju duhovnika in skupnega joka žalosti bi lahko prisegel, da me je nekdo poljubil na lice, čeprav ob meni ni bilo nikogar, saj sem se držal v ozadju in sem ostale spustil naprej. Mogoče me je poljubila ona, prvič in zadnjič, nikoli ne bom vedel. Čutil sem, da je z menoj, ob meni in da bo za vedno zasidrana v moje srce. Najbolj žalostno pa je bilo to, da sem šele na pogrebu spoznal, kako zelo sem jo v resnici ljubil, že 9 let.


Od pogreba je minilo že dva meseca, pa se mi zdi, kot da je ravnokar umrla. Nisem še dobro dojel, da je ne bom več videl, da ji ne bom mogel pogledati v njene prelepe oči in ji ob tem povedati, koliko mi pomeni in da mi je žal za vsa leta prej. Ampak vedno jo bom imel v prelepem spominu, ker je tudi sama taka bila - prelepa.