"Se boš poročila z mano?"
To vprašanje mi je v glavi odzvanjalo že teden dni, pa še vedno nisem vedela, kaj bi odgovorila. Rekla sem mu, da rabim čas za premislek, saj sva skupaj komaj pol leta. Res je, da sem v teh šestih mesecih z njim doživela vse, o čemer sem včasih lahko samo sanjala, preselila sva se v skupno stanovanje (v zgornje nadstropje njihove velike hiše), njegovi starši me naravnost obožujejo, moji starši obožujejo njega, vsi so se že spoznali med sabo, globoko v sebi vem, da bi to lahko bilo to, ampak ... tako hitro? Ali ni prezgodaj?
V mojih mislih si že sedem dni znova in znova vrtim obdobje zadnjih šestih mesecev. Spoznala sva se v hribih blizu mojega doma, ko sem se končno odločila, da bom nekaj naredila za sebe in sem se zapeljala malo višje ter se odpravila peš en malo večji krog. Ko sem tako poslušala glasbo iz dotrajanega MP3 predvajalnika, mi je kar na lepem spodrsnilo in padla sem tako grdo, da sem si poškodovala gleženj, seveda levi, kot že dvakrat prej. Med stokanjem in jokanjem od bolečin se je tam nenadoma znašel on, kot da bi me zasledoval in bi vedel, da se mi bo nekaj zgodilo. Prijazno mi je ponudil pomoč in nekako sva prišla do mojega avta, od koder me je potem z mojim avtom odpeljal k meni domov. Ponudila sem mu kavo, pa je rekel, da si jo lahko skuha sam, da naj jaz počivam. Na gleženj mi je namestil hladne obkladke, ovite v brisačo, si skuhal kavo in me vsake toliko pogledal. Meni je bilo seveda nerodno kot sam hudič, mislim, da že dolgo časa nisem bila tako rdeča kot takrat. To se mu je očitno zdelo prisrčno, saj se je ves čas smehljal. Končno, po dolgih dveh minutah molka, sem rekla, da moram poklicati starše, ki so na dopustu, da sem si poškodovala gleženj, pa je rekel, da naj jih ne obremenjujem in da me lahko on odpelje v dežurno ambulanto. Ker skoraj nisem imela druge izbire, sem pristala na predlagano, še prej pa sem rekla, da se moram stuširati, saj taka ne bom hodila okrog. Pomagal mi je do moje sobe, kjer sem vzela spodnje perilo in oblačila, potem pa sem počasi odšla proti kopalnici, da sem se stuširala in se pripravila na odhod k zdravniku. Med tem časom, ko me je čakal, je pospravil posodo, čeprav ni imel pojma, kam naj kaj da, ampak se je potrudil.
Ko sva prišla do dežurnega zdravnika, je bilo začuda vse prazno in sem bila takoj na vrsti. Seveda so me poslali gleženj slikati na Jesenice, kjer sem dobila tudi mavec ter čez par dni pri svoji zdravnici bolniški stalež do nadaljnjega.
V času moje bolniške sva se večkrat slišala, večkrat sem ga vprašala, kako se mu lahko oddolžim za njegovo prijaznost in po desetkrat ponovljenem istem vprašanju mi je rekel, da se mu lahko oddolžim s tem, da grem z njim na kavo. Ker sem bila v bolniškem staležu, sem rekla, da ne morem nikamor, pa je samo odvrnil, da naj se oblečem, pa bo on že poskrbel za to, da ne bo nihče vedel, da me ni doma.
Čez dobrih 20 minut je bil že pri meni in 5 minut kasneje sem bila že pri njem v dnevni sobi. Staršev in sestre ni bilo doma. Skuhal mi je zeleni čaj, saj si je zapomnil, da ne pijem kave. Ko sva tako srebala jaz čaj in on kavo, sva se pogovarjala o njem, o meni, o najinem življenju, o tem, kaj počneva, kaj imava najraje, vse tiste začetne stvari, ki bi jih dva morala vedeti drug o drugem. Pogovarjala sva se dolgo v noč in ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje tako sproščena, kot tistega dne in noči.
Odmaknil mi je pramen las, ki mi je zakrival del obraza, in me pobožal po licu. Nisem se branila in sem obraz samo naslonila na njegovo dlan. Pomaknila sem se k njemu, k njegovim ustnicam in ga poljubila. Zgodilo se je prvič, da sem sama začela, prej so vedno začeli drugi. A ob njem sem se počutila, kot da lahko počnem in rečem vse, pa ne bo nič narobe. Poljubil me je nazaj in me pri tem močno objel.
To je bila najina prva noč skupaj in od takrat naprej sva bila nerazdružljiva. Vedno bolj sem ga imela rada in že po parih mesecih sem začutila, da bi mogoče to lahko bilo to, da bi bil lahko on tista dolgo iskana ljubezen mojega življenja. V mojih očeh je bil popoln z vsemi svojimi napakami.
Tako sva se po dveh mesecih odločila, da se bova preselila v hišo njegovih staršev, seveda z ločenim vhodom, tako da bova imela občutek, da sva skoraj na svoje. Vselitev je potekala mirno in že po dveh tednih sva se z roko v roki odpravila skozi vrata, ki so vodila v najin skupni dom, v stanovanje ljubezni. Pustil mi je, da izberem barve sten, on pa je potem kupil pohištvo, ki se je skladalo z baravmi. Vse v stanovanju mi je bilo všeč, kako mi tudi ne bi bilo, saj imava navsezadnje zelo podoben okus glede notranje opreme in sva se z lahkoto zmenila vse podrobnosti.
Naslednji meseci v najinem novem domovanju so potekali več ali manj mirno, z občasnimi padci, ki pridejo pri vsakem paru. Vse manjše prepire sva rešila še isti dan, mogoče še isto uro, se objela in poljubila, kasneje pa na ta račun samo še smejala, večjih prepirov pa na srečo ni bilo.
Vedno bolj sem v njem videla očeta mojih otrok. Opazovala sem ga, ko se je igral s svojim nečakom, s sinom svoje sestre. Oči so se mi kar solzile, saj ga je bilo tako lepo gledati, kako dobro se razume z otročički.
Prišel je čas dopusta. Pred kakšnim mesecem in pol sva rezervirala dopustovanje v Dominikanski republiki za 14 dni. Bilo me je strah, saj se še nikoli prej nisem peljala z letalom. Potolažil me je in ves čas leta sva se držala za roki, kot dva mlada zaljubljenca, kar sva konec koncev tudi bila. Najina soba v hotelu je bila tako lepa, razgled je bil sanjski, tako da se sploh nisem želela vrniti nazaj domov. Bolj je šel dopust h koncu, lepše sva se imela.
Ko sem tako neko jutro po vroči noči in po jutranji prhi stala ovita v brisačo pri oknu in zrla nekam v daljavo, se mi je prikradel za hrbet, me poljubil na vrat in me objel tako močno, da sem cela vztrepetala. Obrila sem se, ga objela okoli vratu in mu na ustnice pritisnila močan poljub. Ljubeče sem ga pogledala in ko sem hotela že oditi, da bi se napravila, me je prijel za roko in rekel, da naj še malo počakam, da oblačenje lahko počaka. Iz žepa je potegnil škatlico in pokleknil na eno koleno: "Veš, si najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Povedal sem ti, kaj vse sem dal skozi in ti si isto povedala meni. Čutim, da sodiva skupaj, sprejel sem te tako, kakršna si, napake gor ali dol, ti si zame popolna, zato bi bil rad celo življenje ob tebi, s tabo. Želim si, da boš nekoč mati mojih otrok, da boš babica najinim vnučkom in da bova praznovala zlato poroko, skupaj. Želim si tebe ob meni in nič drugega. Dokler bom imel tebe, bom imel vse."
Čutila sem, kako so mi solze zalile oči in mi spolzele po licu.
"Se boš poročila z mano?" je še vprašal in obmolknil.
Vem, da je čakal na moj odgovor, ampak vse, kar sem mu lahko rekla, je to, da odgovora ne vem. Povedala sem mu še, da če se mu ne mudi, bo odgovor izvedel v tednu, ki prihaja in da bi rada uživala zadnji dan dopusta z njim. Strinjal se je, čeprav nerad, ampak saj drugače že ni šlo.
Ko sva se pripeljala domov, sem mu rekla, da bi bila rada sama. Razpakirala sem stvari, dala prat umazane obleke in iz predalčka kovčka vzela škatlico s prstanom. Prstan sem si nataknila na prstanec leve roke in si roko ogledovala. Prstan je bil zelo lep, bil je po mojem okusu, a imela sem velik cmok v grlu. Nisem vedela, kaj storiti in začela sem jokati. Že na letalu sem mu razložila, da naj ne bo hud name, da naj ne bo razočaran, da bo odgovor izvedel, ampak sem mu tudi odkrito povedala, da se mi zdi še prezgodaj za take odločitve. Vem, da je ta pogovor nekoliko zamajal tla v najini zvezi, ampak je že tako moralo biti.
En teden je bil hitro naokoli in moram reči, da me je v tem tednu pustil bolj ali manj pri miru. Ko je bil on še v službi, sem pripravila večerjo ob svečkah in ko je prišel domov, sem ga objela, ga poljubila in odpeljala k mizi. V kozarec sem mu natočila njegovo najljubše vino, sama pa sem pila vodo. Ko sva povečerjala, sem mu rekla, da naj posodo kar pusti, da bom kasneje pospravila, sedaj pa naj pride k meni v dnevno sobo, da se bova pogovorila. Bil je žalosten, videlo se mu je in poznala sem razlog za to. Pogledala sem ga v oči in povedala: "Poglej, vem, da me imaš rad, tudi jaz imam tebe nadvse rada, bolj kot pa vse na svetu, zaupam ti in ti zaupaš meni. Vprašal si mi, če bi se poročila s tabo, jaz pa sem ti rekla, da mi daj teden dni za premislek. Dal si mi ga, za kar sem ti zelo hvaležna. Zelo znaš biti potrpežljiv in zato te imam še raje. Čeprav mislim, da je za tak korak še prezgodaj, saj se poznava komaj dobrih šest mesecev, bi rada povedala nekaj. Ja, poročila se bom s tabo. Si vse, kar sem kdajkoli želela in si vse, kar sem nekoč iskala v drugih moških, pa tega nisem našla. Ti si našel mene in jaz sem našla tisto, kar sem iskala. Pravijo, da se ljubezni ne da poiskati, da pride sama od sebe. In v najinem primeru se je zgodilo točno to, ljubezen je prišla sama od sebe. Ljubim te, dragi, in zato se bom poročila s tabo ... ker si mi vse!" Oči so se mu zasvetile, obraz zbistril, nakar je vstal, dvignil mene in me v zraku zavrtel po dnevni sobi. Zavriskal je na ves glas in me takoj naslednji trenutek močno stisnil k sebi. V tistem je zazvonil telefon. Bila sta njegova starša, ki sta vprašala, kaj je narobe, da je tako glasen, pa je odvrnil samo: "Privolila je!" in odložil slušalko. Zavrtel je najino najljubšo skladbo in odplesala sva v spalnico, kjer sva nadaljevala ples med rjuhami in nenazadnje skupaj zaspala, tesno privita drug k drugemu, čeprav bi lahko ležala vsak na svojem koncu, pa sva se raje stisnila skupaj.
Bila sva srečna.
To vprašanje mi je v glavi odzvanjalo že teden dni, pa še vedno nisem vedela, kaj bi odgovorila. Rekla sem mu, da rabim čas za premislek, saj sva skupaj komaj pol leta. Res je, da sem v teh šestih mesecih z njim doživela vse, o čemer sem včasih lahko samo sanjala, preselila sva se v skupno stanovanje (v zgornje nadstropje njihove velike hiše), njegovi starši me naravnost obožujejo, moji starši obožujejo njega, vsi so se že spoznali med sabo, globoko v sebi vem, da bi to lahko bilo to, ampak ... tako hitro? Ali ni prezgodaj?
V mojih mislih si že sedem dni znova in znova vrtim obdobje zadnjih šestih mesecev. Spoznala sva se v hribih blizu mojega doma, ko sem se končno odločila, da bom nekaj naredila za sebe in sem se zapeljala malo višje ter se odpravila peš en malo večji krog. Ko sem tako poslušala glasbo iz dotrajanega MP3 predvajalnika, mi je kar na lepem spodrsnilo in padla sem tako grdo, da sem si poškodovala gleženj, seveda levi, kot že dvakrat prej. Med stokanjem in jokanjem od bolečin se je tam nenadoma znašel on, kot da bi me zasledoval in bi vedel, da se mi bo nekaj zgodilo. Prijazno mi je ponudil pomoč in nekako sva prišla do mojega avta, od koder me je potem z mojim avtom odpeljal k meni domov. Ponudila sem mu kavo, pa je rekel, da si jo lahko skuha sam, da naj jaz počivam. Na gleženj mi je namestil hladne obkladke, ovite v brisačo, si skuhal kavo in me vsake toliko pogledal. Meni je bilo seveda nerodno kot sam hudič, mislim, da že dolgo časa nisem bila tako rdeča kot takrat. To se mu je očitno zdelo prisrčno, saj se je ves čas smehljal. Končno, po dolgih dveh minutah molka, sem rekla, da moram poklicati starše, ki so na dopustu, da sem si poškodovala gleženj, pa je rekel, da naj jih ne obremenjujem in da me lahko on odpelje v dežurno ambulanto. Ker skoraj nisem imela druge izbire, sem pristala na predlagano, še prej pa sem rekla, da se moram stuširati, saj taka ne bom hodila okrog. Pomagal mi je do moje sobe, kjer sem vzela spodnje perilo in oblačila, potem pa sem počasi odšla proti kopalnici, da sem se stuširala in se pripravila na odhod k zdravniku. Med tem časom, ko me je čakal, je pospravil posodo, čeprav ni imel pojma, kam naj kaj da, ampak se je potrudil.
Ko sva prišla do dežurnega zdravnika, je bilo začuda vse prazno in sem bila takoj na vrsti. Seveda so me poslali gleženj slikati na Jesenice, kjer sem dobila tudi mavec ter čez par dni pri svoji zdravnici bolniški stalež do nadaljnjega.
V času moje bolniške sva se večkrat slišala, večkrat sem ga vprašala, kako se mu lahko oddolžim za njegovo prijaznost in po desetkrat ponovljenem istem vprašanju mi je rekel, da se mu lahko oddolžim s tem, da grem z njim na kavo. Ker sem bila v bolniškem staležu, sem rekla, da ne morem nikamor, pa je samo odvrnil, da naj se oblečem, pa bo on že poskrbel za to, da ne bo nihče vedel, da me ni doma.
Čez dobrih 20 minut je bil že pri meni in 5 minut kasneje sem bila že pri njem v dnevni sobi. Staršev in sestre ni bilo doma. Skuhal mi je zeleni čaj, saj si je zapomnil, da ne pijem kave. Ko sva tako srebala jaz čaj in on kavo, sva se pogovarjala o njem, o meni, o najinem življenju, o tem, kaj počneva, kaj imava najraje, vse tiste začetne stvari, ki bi jih dva morala vedeti drug o drugem. Pogovarjala sva se dolgo v noč in ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje tako sproščena, kot tistega dne in noči.
Odmaknil mi je pramen las, ki mi je zakrival del obraza, in me pobožal po licu. Nisem se branila in sem obraz samo naslonila na njegovo dlan. Pomaknila sem se k njemu, k njegovim ustnicam in ga poljubila. Zgodilo se je prvič, da sem sama začela, prej so vedno začeli drugi. A ob njem sem se počutila, kot da lahko počnem in rečem vse, pa ne bo nič narobe. Poljubil me je nazaj in me pri tem močno objel.
To je bila najina prva noč skupaj in od takrat naprej sva bila nerazdružljiva. Vedno bolj sem ga imela rada in že po parih mesecih sem začutila, da bi mogoče to lahko bilo to, da bi bil lahko on tista dolgo iskana ljubezen mojega življenja. V mojih očeh je bil popoln z vsemi svojimi napakami.
Tako sva se po dveh mesecih odločila, da se bova preselila v hišo njegovih staršev, seveda z ločenim vhodom, tako da bova imela občutek, da sva skoraj na svoje. Vselitev je potekala mirno in že po dveh tednih sva se z roko v roki odpravila skozi vrata, ki so vodila v najin skupni dom, v stanovanje ljubezni. Pustil mi je, da izberem barve sten, on pa je potem kupil pohištvo, ki se je skladalo z baravmi. Vse v stanovanju mi je bilo všeč, kako mi tudi ne bi bilo, saj imava navsezadnje zelo podoben okus glede notranje opreme in sva se z lahkoto zmenila vse podrobnosti.
Naslednji meseci v najinem novem domovanju so potekali več ali manj mirno, z občasnimi padci, ki pridejo pri vsakem paru. Vse manjše prepire sva rešila še isti dan, mogoče še isto uro, se objela in poljubila, kasneje pa na ta račun samo še smejala, večjih prepirov pa na srečo ni bilo.
Vedno bolj sem v njem videla očeta mojih otrok. Opazovala sem ga, ko se je igral s svojim nečakom, s sinom svoje sestre. Oči so se mi kar solzile, saj ga je bilo tako lepo gledati, kako dobro se razume z otročički.
Prišel je čas dopusta. Pred kakšnim mesecem in pol sva rezervirala dopustovanje v Dominikanski republiki za 14 dni. Bilo me je strah, saj se še nikoli prej nisem peljala z letalom. Potolažil me je in ves čas leta sva se držala za roki, kot dva mlada zaljubljenca, kar sva konec koncev tudi bila. Najina soba v hotelu je bila tako lepa, razgled je bil sanjski, tako da se sploh nisem želela vrniti nazaj domov. Bolj je šel dopust h koncu, lepše sva se imela.
Ko sem tako neko jutro po vroči noči in po jutranji prhi stala ovita v brisačo pri oknu in zrla nekam v daljavo, se mi je prikradel za hrbet, me poljubil na vrat in me objel tako močno, da sem cela vztrepetala. Obrila sem se, ga objela okoli vratu in mu na ustnice pritisnila močan poljub. Ljubeče sem ga pogledala in ko sem hotela že oditi, da bi se napravila, me je prijel za roko in rekel, da naj še malo počakam, da oblačenje lahko počaka. Iz žepa je potegnil škatlico in pokleknil na eno koleno: "Veš, si najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Povedal sem ti, kaj vse sem dal skozi in ti si isto povedala meni. Čutim, da sodiva skupaj, sprejel sem te tako, kakršna si, napake gor ali dol, ti si zame popolna, zato bi bil rad celo življenje ob tebi, s tabo. Želim si, da boš nekoč mati mojih otrok, da boš babica najinim vnučkom in da bova praznovala zlato poroko, skupaj. Želim si tebe ob meni in nič drugega. Dokler bom imel tebe, bom imel vse."
Čutila sem, kako so mi solze zalile oči in mi spolzele po licu.
"Se boš poročila z mano?" je še vprašal in obmolknil.
Vem, da je čakal na moj odgovor, ampak vse, kar sem mu lahko rekla, je to, da odgovora ne vem. Povedala sem mu še, da če se mu ne mudi, bo odgovor izvedel v tednu, ki prihaja in da bi rada uživala zadnji dan dopusta z njim. Strinjal se je, čeprav nerad, ampak saj drugače že ni šlo.
Ko sva se pripeljala domov, sem mu rekla, da bi bila rada sama. Razpakirala sem stvari, dala prat umazane obleke in iz predalčka kovčka vzela škatlico s prstanom. Prstan sem si nataknila na prstanec leve roke in si roko ogledovala. Prstan je bil zelo lep, bil je po mojem okusu, a imela sem velik cmok v grlu. Nisem vedela, kaj storiti in začela sem jokati. Že na letalu sem mu razložila, da naj ne bo hud name, da naj ne bo razočaran, da bo odgovor izvedel, ampak sem mu tudi odkrito povedala, da se mi zdi še prezgodaj za take odločitve. Vem, da je ta pogovor nekoliko zamajal tla v najini zvezi, ampak je že tako moralo biti.
En teden je bil hitro naokoli in moram reči, da me je v tem tednu pustil bolj ali manj pri miru. Ko je bil on še v službi, sem pripravila večerjo ob svečkah in ko je prišel domov, sem ga objela, ga poljubila in odpeljala k mizi. V kozarec sem mu natočila njegovo najljubše vino, sama pa sem pila vodo. Ko sva povečerjala, sem mu rekla, da naj posodo kar pusti, da bom kasneje pospravila, sedaj pa naj pride k meni v dnevno sobo, da se bova pogovorila. Bil je žalosten, videlo se mu je in poznala sem razlog za to. Pogledala sem ga v oči in povedala: "Poglej, vem, da me imaš rad, tudi jaz imam tebe nadvse rada, bolj kot pa vse na svetu, zaupam ti in ti zaupaš meni. Vprašal si mi, če bi se poročila s tabo, jaz pa sem ti rekla, da mi daj teden dni za premislek. Dal si mi ga, za kar sem ti zelo hvaležna. Zelo znaš biti potrpežljiv in zato te imam še raje. Čeprav mislim, da je za tak korak še prezgodaj, saj se poznava komaj dobrih šest mesecev, bi rada povedala nekaj. Ja, poročila se bom s tabo. Si vse, kar sem kdajkoli želela in si vse, kar sem nekoč iskala v drugih moških, pa tega nisem našla. Ti si našel mene in jaz sem našla tisto, kar sem iskala. Pravijo, da se ljubezni ne da poiskati, da pride sama od sebe. In v najinem primeru se je zgodilo točno to, ljubezen je prišla sama od sebe. Ljubim te, dragi, in zato se bom poročila s tabo ... ker si mi vse!" Oči so se mu zasvetile, obraz zbistril, nakar je vstal, dvignil mene in me v zraku zavrtel po dnevni sobi. Zavriskal je na ves glas in me takoj naslednji trenutek močno stisnil k sebi. V tistem je zazvonil telefon. Bila sta njegova starša, ki sta vprašala, kaj je narobe, da je tako glasen, pa je odvrnil samo: "Privolila je!" in odložil slušalko. Zavrtel je najino najljubšo skladbo in odplesala sva v spalnico, kjer sva nadaljevala ples med rjuhami in nenazadnje skupaj zaspala, tesno privita drug k drugemu, čeprav bi lahko ležala vsak na svojem koncu, pa sva se raje stisnila skupaj.
Bila sva srečna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar