Darilo za rojstni dan

Spet, tako kot vsa leta poprej, se zbudim vsa nesrečna na dan svojega rojstnega dne. Nikoli nisem marala praznovati tega dne, saj nikoli nisem bila res srečna in nikoli nisem imela ljudi, s katerimi bi se lahko iskreno veselila staranja. Vsako leto znova sem se bala februarja in s tem dneva, ko sem xy let prilezla na svet in se na ves glas drla (verjetno sem že takrat vedela, da mi ne bo lepo). Dan je bil sicer lep, za zimo kar nadpovprečno topel in sončen. Bila sem navajena rojstnih dni, ko je zunaj snežilo, otroci pa smo se namaskirali in hodili po hišah, saj sem večkrat imela rojstni dan ravno okoli pusta.

Sedaj, ko sem že velika punčka, sem se namaskirala tako, da sem na trepalnice nanesla črno maskaro, oči sem obrobila s črno barvico in na veke nanesla vijolično senčilo. Oblekla sem črno srajčko z vijoličnimi rožicami in črne hlače, na katere sem obula škornje s peto. Ko sem si umila zobe in se počesala, v ušesne luknjice nadela uhane, sem bila pripravljena, da grem v službo. Na poti do avta sem pograbila še vrečko s pecivom, ki sem ga napekla prejšnji dan in že sem sedela v avtu, kjer se mi je Anggun na ves glas drla, da bo še vse v redu. Jutro v službi je minilo kar mirno, s sodnico sva zasliševali kriminalce in priče, pisali sodna pisanja in imeli življenjske debate, tako kot vsak dan, kot da danes ne bi bilo nič drugače.

Ko sta se kazalca na uri pomaknila na 12.00 uro, smo se zbrali v pisarni, obe sodnici, strokovna sodelavka, tri sodelavke in jaz, kjer sem jih počastila z doma pripravljenim pecivom in sokom, ki sem ga šla iskat v sosednjo trgovino. Vse so se zabavle in se pogovarjale med seboj, jaz pa sem bila še bolj tiho, kot sem ponavadi. Razmišljala sem o tem, da moje življenje res nima smisla in da bi pri 24-ih, kolikor sem jih dopolnila, morala biti polna veselja in življenja, pa tega nisem imela kje vzeti. Vsi dogodki iz preteklih let so me totalno izčrpali, ljudje so mi pobrali energijo on roko na srce, nisem več ista, kot sem bila nekoč. Ko so mi sodelavke voščile in mi poklonile darilce, smo se vrnile nazaj na delovna mesta in tako je dan minil, kot bi samo enkrat pomežiknila. V službi sem vsem zaželela lep vikend, ki je bil pred vrati in se z vrečkami odpravila iz stavbe proti avtu.

Preden sem odšla iz pisarne, sem skozi okno zagledala njega, ki mi je že od lanskega poletja tako zelo všeč, da se tega ne da opisati in skoraj bi lahko prisegla, da sem bila poleti tudi jaz njemu všeč, vendar sedaj ne več, vsaj ne da bi vedela. Seveda sem imela dan vsaj malo polepšan, ker sem ga videla, čeprav je pred trgovino objel neko mlado, lepo žensko, katere prej še nisem videla.

Ko sem šla tako proti avtu, sta se najina pogleda srečala in pomahala sem mu, čeprav zelo težko, saj sem imela vse roke zasedene. V tistem trenutku so mi vrečke padle na tla in seveda bolj osramočena bi že težko bila pred njim. Ko se s pogledom, usmerjenim v tla, sklonim, da bi pobrala vrečke, je bil tukaj že on, ki mi je priskočil na pomoč, čeprav je bil še dve sekundi nazaj vsaj 100 m proč.

Ko je pobral vrečki in jaz svojo vrečko, sem se mu zahvalila in mu pomolila svojo roko, da bi mi dal vrečki, pa jih je kar držal in me gledal. Nekaj časa me je gledal v oči, potem je pogled povesil v tla in potem ponovil vajo še nekajkrat, vse skupaj pa je trajalo kako minuto, čeprav se mi je zdelo, da je minila cela večnost, preden sem mu rekla, da bi rada odšla domov. Vprašal me je, zakaj imam toliko vrečk in ali kaj praznujem, saj imam pri sebi tudi darilo. Povedala sem mu, da je danes moj rojstni dan in da so mi v službi podarile darilo, da grem sedaj domov, kjer me verjetno že čakajo domači, s katerimi bomo nazdravili moji starosti in da se mi malo mudi, zato se mi je opravičil, ker me je zadrževal, pa sem mu rekla, da ni problema in se lepo poslovila.

Ko sem prispela domov, so me res že vsi domači čakali, da smo skupaj pojedli kosilo in se začeli pripravljati na zabavo ob 18.00 uri, ko so bili povabljeni še ostali sorodniki.

Tudi, ko so prišli sorodniki, nisem bila kaj boljše volje kot čez dan. Razmišljala sem o njem, nisem si mogla pomagati, ampak sem ga imela vedno pred očmi. Ko so se sorodniki poslovili, sem se jim zahvalila za darila, za obisk in za družbo, potem pa s strtim srcem odšla v sobo, se preoblekla v mehko pižamo z medvedkom in se zavila v toplo odejo, brez da bi si obrisala ličila, ki sem jih zjutraj tako skrbno nanesla. Solze so kar lile po obrazu, vzglanik je bil kmalu ves moker, robčki niso več pomagali, k sebi sem stiskala medvedka, ki mi je bil najbližje, ličila so se razmazala in tako sem izgledala kot da bi po mojem obrazu razmazali mokro oglje.

V takem stanju nekaj časa ležim v postelji, še vedno poslušam Anggun in se prepričujem, da bo nekoč res vse v najlepšem redu, pa mi nekako ne uspeva najbolje.

Ko se končno pomirim in uspem zadremati, preiti v fazo, od koder potonem v globok spanec, mi zazvoni telefon. Nisem se hotela oglasiti, pa je še naprej zvonil, minuto, dve, tri, potem je nehal. Pa spet, minuto, dve in potem sem le pogledala na telefon, kdo je. Bila je meni neznana številka iz Simobilovega omrežja. Ni se mi sanjalo, kdo bi lahko bil, zato sem se oglasila, saj nisem hotela zjutraj klicati nazaj.

Oglasila sem se, poslušala dihanje na drugi strani in prestrašeno vprašanje, če je oseba na drugi strani dobila Petro, delavko sodišča v Kranju. Ko sem potrdila, da sem to jaz, se mi je oseba na drugi strani predstavila in telefon mi je padel iz rok na posteljo. Ker nisem vedela, ali samo sanjam, ali sem res tako globoko zaspala, da tako živo sanjam, ali pa se to resnično dogaja, sem vprašala, če lahko ponovi svoje ime in ne, nisem sanjala. Bil je on. Vprašala sem ga, če sem kaj narobe naredila, kje je dobil številko in če sem bila mogoče popoldan prestroga do njega in da se zaradi tega opravičujem. Odvrnil je, da je vse v redu, da mu samo ni všeč, da sem slabe volje, kar se mi je bojda videlo v očeh in je izbrskal mojo številko pri sodelavkah samo zato, da bi se prepričal, če sem v redu. Rekla sem mu, da sem v redu, da se mu zahvaljujem za skrb, ampak da grem spat in sem se poslovila ter pritisnila rdeče obarvano slušalko na mobilnem telefonu. Obležala sem na postelji, še vedno zavita v odejo in se spraševala, če mi je treba tega, da me nekdo tako zelo zmede, da mi je nekdo tako zelo všeč in mi je tako zelo nedosegljiv. Pa vendar, zakaj me je poklical, zakaj mi to dela, zakaj, zakaj, zakaj ... vprašanja so se kar mešala v moji že tako zmedeni betici. Čez kakih 5 minut sem prejela njegov sms, ki sem se ga kar bala prebrati, pa vendar mi moja radovedna narava ni pustila, da ga ne bi prebrala: "živjo, oprosti, če sem vsiljiv, ampak rad bi ti nekaj zaupal, pa vendar ne takole preko telefona, zato sem te prej klical, da bi videl, če si za kak sprehod. Bil sem že pred vašo hišo, pa sem se obrnil potem, ko si prekinila, ampak sedaj sem se vrnil, zato pridi dol, če si zainteresirana za sprehod. Kar imam za povedati, me že kar nekaj časa muči, vedno bolj, zato te lepo prosim, če mi ustrežeš."

Vstala sem, potiho odprla okno in na dvorišču res videla osebo, ki je gledala v svoj mobilni telefon. Nisem si upala verjeti, da se to res dogaja, nisem si upala verjeti, da je to res on in da je resnično na našem dvorišču. Hitro sem si obrisala razmazana ličila, si umila zobe, si ogrnila plašč in odšla na dvorišče kar v pižami, ki se je skrivala pod dolgim plaščem. Noge so se mi tresle kakor šiba na vodi, malo zaradi hladne noči, malo pa zaradi njega, ker nisem vedela, ali se samo norčuje in nisem vedela, kaj mi ima za povedati, če sploh kaj.

Pozdravila sem ga, nakar je rekel, da je vesel, da sem se odzvala, čeprav je mislil, da se ne bom. Usedla sva se na klopico pod trto, on na eno, jaz na drugo stran in strmela v temno noč. Vprašal me je, če smo lepo praznovali, pa sem samo pritrdilno zamrmrala nekaj besed, potem pa sva bila tiho. Kar naenkrat, ko je hotel nekaj reči, se je iz mene vlil kup besed, kup nepovezanih stavkov in ko sem se zbrala, sem mu lepo povedala, da zakaj se norčuje iz mene, zakaj je tukaj ob taki uri, kje je zares dobil mojo številko, da nič ne more biti tako nujnega, da mi ne bi mogel povedati kdaj drugič, da mi je zelo všeč že od poletja, da sem si že dolgo želela, da bi spregovorila več kot velujejo službene dolžnosti, da sem si tako želela njega, njegovih dotikov, poljubov in še česa, njegove bližine na splošno, da on pa mi takele zadeve zganje, da res ne maram, da se kdorkoli norčuje iz mene, da vem, da nisem najlepša in da vem, da lahko dobi drugo, ki bo veliko lepša od mene, ... kar nekaj časa sem imela samogovor, on pa je vse skupaj poslušal, pa čeprav me je hotel prekiniti že nekajkrat, sem mu vedno z roko nakazala, da naj neha, da sedaj jaz govorim. Ko sem končno prenehala z "litanijami matere božje", je tiho obsedel in me samo gledal mimo mene.

Ko sem mu rekla, da sedaj lahko kaj pove, je samo rekel, da se ne dela norca iz mene in če bi mu pustila do beseda, bi si prihranila 5 minut samogovora in bi že prej izvedela, kaj mi ima za povedati. Povedal mi je, da se je zaljubil v mene skozi tista dva meseca, ko sem nadomeščala sodelavko, da misli samo še name, da se je zaradi tega skregal s svojo (sedaj že bivšo), da je zadnje mesece živel za trenutke, ko je prišel na sodišče, pa čeprav zaradi službenih zadev in če nisem nikoli opazila tega, ker naj bi bil zelo očiten pri tem. Rekla sem mu, da nisem opazila tega in da bi lahko že prej kaj rekel, pa je samo odvrnil, da ni upal, da je ravno tako sramežljiv kot jaz in da težko pove, kar čuti. Ko sem ga vprašala, zakaj potem ravno danes, mi je povedal, da ravno zato, da mi poskuša malo polepšati dan oziroma konec dneva, ker imam ravno rojstni dan in da ima še darilo zame, nakar je iz žepa potegnil zapestnico iz perlic, na kateri je bila začetna črka njegovega imena. Nisem vedela, kaj naj rečem, zato sem komaj izdahnila tisti svoj "hvala" in obmolknila. Premaknil se je čisto k meni in me privil v objem, jaz pa sem bila čisto pri miru (če odštejemo to, da sem se tresla kot šiba na vodi) in bila še naprej tiho.

Ko me je kakšnih 10 minut tako držal v objemu, sem rekla, da me zebe in da bi šla rada spat, pa je rekel, da se opravičuje, ker me je tako dolgo zadržal in da naj kar grem, da se ne bom prehladila, ker je opazil, da zelo hitro zbolim in noče tega. Rekel je še, da me bo poklical naslednji dan. Poljubil me je na čelo, me še zadnjič privil k sebi in odšel neznano kam.

Ko sem bila tako spet v svoji sobi, sem se ulegla, pokrila z odejo in zrla v strop svoje sobe. V roki sem tokrat namesto medvedka imela zapestnico in se spraševala, kaj vse skupaj pomeni.

Ob 9.05, 12.2. sem se zbudila in na tleh zagledala zapestnico, nakar sem ugotovila, da niso bile le sanje. V roke sem vzela telefon in prebrala sporočilo z vsebino: "Dobro jutro, mala, si dobro spala?"

Po dolgem času mi je na obraz prikradel mali iskren nasmešek.