Ko se spravljam pospravljati svojo sobo, razmišljam. Kljub glasbi razmišljam. O tem in onem. Danes o njem. O tem, kako je bilo lepo, kako bi še lahko bilo lepo, če bi bile želje na obeh straneh enake.

Mineta kaki dve uri pospravljanja, soba izgleda veliko bolj prijetno kot pred začetkom čiščenja, vreče za smeti so polne ... smeti seveda - v eni vreči plastenke, v škatli papir in v tretji vreči vse ostale smeti, ki so direktno za v kanto, katero vsak torek znova in znova smetarji prijazno spraznejo.

Tako kot cel dan tudi sedaj, točno to minuto pozvoni pri vratih. Nikoli ne grem odpret, saj vem, da ni zame in zato pustim, da odprejo drugi. Tudi tokrat se nisem prav nič zmotila, saj je brat dobil prijatelja na obisk. Pospravljam naprej, saj sem tik pred koncem in nočem pustiti nič za jutri. Pripravim si tudi sveže perilo, nogavičke, hlače od trenirke in kratko majčko, da bom šla po opravljenem čiščenju pod tuš, saj mi je zelo vroče. Ravno se lotim postiljanja in preoblačenja postelje, da se bom čez par uric ulegla v sveže postlano posteljo, ko na vratih spet pozvoni. Sicer sem prej slišala avto, ki je pripeljal na dvorišče, a se nisem zmenila za to, čeprav je bil zvok motorja znan. Ko pa sem zaslišala glas, ki je pozdravil in presenečen odziv brata ... ojej, a je res on?

Čutim, kako mi srce začne hitreje biti, oblije me rdečica, ko že previdno odpre vrata moje sobe in me z nasmeškom na obrazu pozdravi. V roki drži vijolico. Zdi se mi, da ne ve, ali naj jo da meni v roke ali naj jo postavi na ravno pospravljeno mizo. Kakih pet minut stojiva drug drugemu nasproti in se gledava. Ko si končno malo opomorem od presenečenja, ga z osornim glasom vprašam, kaj počne tukaj, pri meni v sobi, zakaj je prišel, da tu nima kaj početi in da res ne vem, zakaj je moral priti nenajavljen, da bi se lahko dobila nekje na pijači, če bi to hotel. Ne ve, kaj reči, to se mu vidi po izrazu na obrazu. Nasmešek je izginil iz njegovega obraza, vijolico je postavil na mizo in se usedel. Takega ga že dolgo nisem videla. Povedala sem mu, da če hoče, naj počaka, da grem pod tuš.

V upanju, da ga ne bo več, ko se vrnem iz kopalnice, grem pod tuš. Zdelo se mi je cela večnost stati pod tušem in razmišljati, kaj bo, če ga ne bo več in kaj bo, če bo še vedno sedel na postelji in me čakal.

Obrišem se, se namažem z losijonom za telo in se plaho odpravim v sobo. Tako strah me že dolgo ni bilo.

Odprem vrata in tam je on, še vedno v moji sobi, samo da je sedaj stal.in gledal skozi okno. Vprašam ga, če bi kaj spil, pa je rekel, da ga je brat že postregel, česar jaz več kot očitno nisem opazila. Ko se je obrnil proti meni, sem opazila solze v očeh. Vprašala sem ga, če je kaj narobe, pa mi je odvrnil, da nič in se sesedel na posteljo. Tako nesrečnega še nisem videla in me je kar malo presenetilo, v negativnem smislu seveda. Usedla sem se zraven njega in ga s strahom na obrazu vprašala, če se je doma kaj zgodilo, če je narobe to, da sem bila prej osorna, če je kaj drugega, da mi lahko pove, če želi. Bil je tiho in tako sva kar nekaj časa sedela na postelji, brez da bi kaj rekla drug drugemu.

Kar naenkrat me objame, tako močno kot že dolgo ne, jaz pa še vedno samo sedim, ker ne vem, kaj naredim, kaj naj rečem, ali naj ga objamem nazaj, nisem vedela, kaj je narobe, kaj ga muči. Ponovno sem mu povedala, da mi lahko pove, da mi lahko zaupa tako kot vedno, da se to ni spremenilo.

Oblaki so premagali sonce in ga zakrili, pričelo je deževati.

Obrne se k meni, s solzami v očeh, tresočih rok in začne govoriti, čeprav ne pove ničesar novega, razen to, da dišim, da me je lepo videti in, kar je očitno, da mu je hudo, da ne ve, kako naprej, da ne vidi izhoda.

Ko mu ponovno rečem, da naj že pove, kaj ga muči, se odpre in pove, da ni nič resnega, da ni nič narobe doma, da se ni nič posebnega zgodilo, ampak da me pogreša, da ne more več brez mene, da ko sva prekinila stike, da je nekaj dni nekako šlo, potem pa vedno težje in danes, ko je minil en mesec brez kakršnihkoli stikov, je moral priti do mene, me videti in me objeti. Ker sem ostala brez besed oziroma nisem vedela, kaj naj rečem, je nadaljeval in povedal cel roman, preden sem uspela izreči tisti svoj "ah" in "eh" in "saj bo boljše". Vprašala sem ga, če bi rad kaj spremenil in spet se je usulo iz njega, da je gledal najemniška stanovanja, da se je tudi doma že pogovarjal o tem, kaj narediti, ker je bilo več kot očitno tudi staršem jasno, da nekaj ni v redu, da sta rekla, da se strinjata z najino zvezo, če bo on potem srečen, če bo potem tak kot je bil, če bo vesel in poln optimizma. Govoril je in govoril, povedal, da ni vedel, da mu bo tako hudo, da me bo tako zelo pogrešal in da me ima še vedno tako rad kot pred parimi meseci, ko je bilo še vse rožnato. Ves ta čas joče, tako joče, da komaj govori, ampak je spravil vse to iz sebe. Hudo mi je, ampak mu tega ne pokažem. Kot strela z jasnega me poljubi, tako močno, a hkrati nežno, kot zna le on. Hitro se izmaknem in ga čudno pogledam. Ne vem, kaj naj rečem. Obraz "potopi" v blazino in joče. Tako strtega ga res še nisem videla oziroma roko na srce, tako strtega moškega nisem videla. Spoznala sem, da resno misli in da me nima samo za norca, ki ga lahko vsak vrti okoli prsta. Nihče ne more hliniti takih čustev, pa je lahko še tako dober igralec, enostavno so to premočna čustva, da bi jih nekdo hlinil.

Ker se je zunaj že zmračilo, prižgem luč, vendar me prosi, če jo lahko ugasnem, saj ga pečejo oči. Namesto luči prižgem dve svečki, ki oddajata prijetno svetlobo in vonj. Oblečem si jopico, saj me je začelo zebsti, njega pa ogrnem z odejo, saj ima oblečeno samo kratko majico, opazila pa sem, da se trese. Popolnoma je skrušen, vidi se mu. Še par uric nazaj veder obraz se je spremenil v razvalino.

Skuhat nama grem čaj, meni zelenega z okusom vanilije, njemu pa jagodnega. Ko mu pripravljen čaj prinesem v sobo, opazim, da se je ulegel na posteljo in se zvil v klopčič kot maček. Ponovno ga pokrijem in mu ponudim čaj, katerega požirek skrne in se nasloni na roke ter zre nekam mimo mene. Močno ga objamem in ga stisnem k sebi. Kako dolgo sem čakala, da bi slišala te besede, da bi slišala, da me ima še vedno rad in da se bo potrudil, da bo to med nama uspelo. Sedaj, danes sem jih slišala, pa vendar nisem imela pravega odgovora na vse to. Vem, da bi, karkoli bi rekla, še bolj podžgalo bolečino, ki je bila prisotna na njegovi strani. Zato sem bila raje tiho in sem ga še naprej držala v objemu, medtem ko je še vedno jokal.

Ko se je malo pomiril, me je vprašal, zakaj nič ne rečem, jaz pa sem bila še naprej tiho. Obrnila sem se stran, da ne bi opazil bolečine v mojem pogledu, saj nisem hotela, da bi bil še bolj žalosten, če je to sploh možno. Ponovno me vpraša, zakaj sem tako tiho, zakaj nič ne rečem, pa mu odvrnem, da ne vem, kaj naj rečem, da bo prav, da sem res dolgo čakala na to, da bo vse to rekel, na ta trenutek, na naju, na to, da bova skupaj srečna ... tako dolgo, da sedaj ne vem več, kaj naj rečem, ker ne vem, če bi to med nama uspelo, saj se lahko on spet premisli in končava zaradi njegovih staršev, pa je odvrnil, da se to ne bo zgodilo, da bi moralo iti nekaj narobe med nama, da starši niso več ovira, da so se doma pogovorili in da si starša želita samo to, da bi bil on srečen, pa tudi če z mano, da se bosta sprijaznila s čemerkoli, samo da bo tak kot je bil. Močno me objame in reče, da me ima rad in ko ga pogledam, me vpraša, če bi bila pripravljena biti spet z njim, če bi skupaj z njim tvegala, da bi tako rad bil z mano, da si ne predstavlja življenja brez mene zraven njega kot življenjske sopotnice, kot mamice njegovih otrok, enostavno mene kot mene ob njem, pa ni važno, kakšna sem, ker sem mu takšna enostavno všeč.

Obrišem si solzice, ki mi počasi polzijo po licih. Ne znam se opredeliti, ali so to solze sreče, žalosti, upanja ali nevednosti in zmedenosti. Res ne vem, kaj naj naredim, kaj naj rečem, kaj storiti, da bo prav. Še tri mesece nazaj bi mu takoj skočila v objem, ga poljubila in rekla, da sem absolutno za to, da ponovno poskusiva, da se imava rada in da preprosto uživava drug ob drugem in izkusiva vse, česar do sedaj nisva. Sedaj pa ... ne vem več, če si to sploh še želim.

V tistem hipu sveči ugasneta in on me vpraša, če lahko pri meni prespi, saj je preutrujen za vožnjo nazaj domov. Rečem mu, da lahko in hočem vstati, da bom na tla položila odejo, na kateri bom spala, pa me zadrži in reče, da naj bom tu, na postelji, ob njem, da me želi čutiti čisto blizu, da bo lažje zaspal.

Ponovno me objame, me poljubi na lice, pove, da me ima rad in naju pokrije.

Čutim, da ne spi, prav tako kot jaz. Budna sem kot sova, čeprav sem utrujena, ampak od vse zmede, od vseh prisotnih čustev ne morem zaspati.

Začutim, kako me nekdo boža po laseh in po rokah. Vsa zmedena, kot znam biti, vstanem in se ozrem okoli sebe in v postelji vidim njega, kako me poln upanja gleda. Opazim, da je buden že kar nekaj časa in ga vprašam, zakaj me ni zbudil, pa je odvrnil, da me ni hotel buditi, da me je prijetno gledati, ko spim. Medlo se mu nasmehnem in ostanem tiho.

Imela sem čudne sanje, katerih se ne spomnim dobro, vem samo, da so bile res nenavadne, ampak zaradi njih sem se počutila boljše, nisem bila več zmedena in vedela sem, kaj je potrebno storiti.

Rečem mu, da pridem takoj in odletim v kopalnico izpraznit mehur, si umit obraz in zobe, potem pa v kuhinjo pripravit zajtrk, katerega mu bom nesla v sobo, da bo vsaj nekaj pojedel. Ko pridem nazaj, on skra mrzel čaj, katerega odloži na omarico ob postelji, ko vidi, da sem mu prinesla kavo, katere sicer ne mara, ampak jo z veseljem popije. Zahvali se mi in me pogleda tako, da mi postane toplo pri srcu. Usedem se zraven njega in ga previdno vprašam, če je tisto, kar je povedal včeraj, resno mislil, če so to prava čustva ali je samo igral. Odvrnil je, da se mi ni še nikoli zlagal, da je bil vedno odkrit z mano in da ne ve, zakaj bi bilo sedaj kaj drugače. Iz rok mu vzamem skodelico s kavo, jo odložim na omarico in ga poljubim kot že dolgo ne. Odločila sem se, da se bom prepustila nama, najini ljubezni, pa naj bo, kar hoče, pa naj srce poči na milijon koščkov, ko bo vse končano, važno da dobim dragocene trenutke z njim. Močno me privije k sebi in tako objeta leživa na postelji, negotova, kaj se bo razvilo iz tega, a vendar v upanju na srečen konec.

"Ljubezen je veselje, ekstaza, zamaknjenost, odtujenost – vse to samo zaradi ene same osebe – osebe, ki jo tako globoko ljubiš, da si ji podaril ne le srce ampak tudi svoje misli – misli, ki bi bile sicer le tvoje."