Trojna sreča

Sedel sem na klopi v parku in užival še zadnje poletne sončne žarke. Približevala se jesen, kar se je odražalo na šelestenju obarvanih listov, ki so padali iz dreves na tla in s katerimi so se igrali otroci. Na zadnji poletni dan sem čakal njo, da mi polepša dan. V mislih sem si jo predstavljal, njene polne ustnice, navihan pogled in nasmešek do ušes, ko me vidi. In res, že je tekla proti meni. Nepremično sem strmel vanjo. Prelepa je bila. Usta so se mi razlegla v ogromen nasmeh, ki bi segal okoli moje glave, če ne bi bilo vmes ušes. Kako zelo jo ljubim, sem si mislil, žensko mojega življenja. Srečen sem bil, ker jo imam, ker jo lahko poljubljam, kolikor mi srce poželi, ker lahko poleg nje zaspim in jo zjutraj spečo gledam. Z njo sem si želel ustvariti vse in še več. Vedel sem, da to v tistem trenutku še ni bilo mogoče, ampak nekoč nama bo sigurno uspelo, nekoč bova premagala vse ovire tega sveta in bova enostavno srečna. To si resnično zasluživa.

Ko me je poljubila in ni  bilo odziva iz moje strani, se je umaknila korak nazaj in me pomenljivo pogledala. Zbudil sem se iz sanjarjenja o najini skupni prihodnosti, jo objel tako močno, da mislim, da je skoraj pozabila dihati, in jo poljubil. Oh, ti sladki poljubi, polni sreče, radosti in harmonije med nama. Zadrhtela je in se stisnila k meni. Ni in ni me hotela spustiti. Ko sva bila brez besed objeta kar precej časa, je predlagala, da se odpraviva na sprehod. Med sprehajanjem med pisanim drevjem v parku, z roko v roki, mi je srce igralo najlepšo pesem, kar jo premore. Molčala sva, pa vendar to ni bila mučna tišina, bilo je prijetno. Vedel sem, da mi ima nekaj za povedati, rekla je, da je nujno in pomembno, pa vendar se s tem takrat nisem obremenjeval. Po dolgi tišini sem jo vendarle vprašal, kako je. Svoj pogled je usmerila nekam v daljavo, mislim, da še sama ni vedela, kaj točno gleda. Stopil sem za njo in jo objel okoli pasu, glavo pa sem ji naslonil na ramo, tako da sem lahko vonjal parfum, ki si ga je nanesla tisti dan. Poljubil sem jo na lice in upal, da se v mojem objemu počuti varno. Glavo je naslonila nazaj in me pogledala s svojimi sijočimi očmi. Odvrnila je, da je v redu, se medtem obrnila k meni s svojim telesom, stopila korak nazaj in rekla, da še ni dobila menstruacije in da jo to rahlo skrbi. Vedel sem, da se mi je v očeh posvetila iskrica upanja in to je opazila tudi ona. Nasmehnil sem se ji in ji rekel, da naj ne bo zaskrbljena, da bova odšla v lekarno po test nosečnosti in bova videla, kako in kaj. Vedel sem, da si otroka želi bolj kot vse na svetu, vendar trenutne razmere niso idealne in jo zaradi tega skrbi. Točno sem vedel, kako se počuti, saj je bilo na moji strani isto. Samo pokimala je in že sva se odpravila proti centru mesta v najbližjo lekarno. Kupila sva dva testa nosečnosti in se odpravila k meni domov. Kmalu sva prispela. Na štedilnik sem pristavil vodo za čaj in jo vprašal, če še kaj potrebuje. Samo odkimala je in že odhitela v kopalnico. Čez minuto ali dve je že bila spet pri meni s paličico v tresoči se roki. Nežno sem jo objel in jo skušal pomiriti, da bo vse v redu, ne glede na to, kaj bo povedala paličica. Seveda sem bil nemiren, pa sem skušal ostati priseben zaradi nje, ker je ob sebi potrebovala močno osebo. Z  njo v objemu sem spet odplaval v najino skupno prihodnost. Zlahka sem si jo predstavljal kot mater najinega otroka, kako se bo z njim lovila gor in dol po stanovanju, se borila, da bo sploh kaj pojedel in da bo šel spat ob pravi uri. Ko sem bil tako miselno oddaljen, sem zaslišal ihtenje. Predramil sem se iz sanjarjenja in videl test, ki je nakazoval nosečnost. Nervoze nisem mogel več skrivati, začel sem se tresti, na obrazu pa se mi je narisal velikanski nasmešek. Vedel sem, da testi nosečnosti niso čisto sigurni, pa vendar sem upal, da ta je in da moja draga resnično pričakuje malo bitjece, spočeto iz ljubezni. Še bolj sem jo stisnil k sebi in ji zašepetal, da jo ljubim in da bo vse še v redu. Obrisala si je solze in mi odvrnila, da mi verjame in da bova že nekako vse speljala, da o tem ne dvomi. Vprašal sem jo, če bi se za začetek preselila k meni, saj imam dovolj veliko stanovanje za oba, za vse tri, da si že nekaj časa želim načeti to temo, pa sem se bal, da bi me zavrnila. Poslušala me je in me navihano gledala, nato pa se mi je vrgla okrog vratu in me samo poljubila. Besede niso bile potrebne, vedel sem, da bo šlo od tistega trenutka dalje vse samo še na boljše, za naju, za nas, za vse. 

Sedaj, 9  mesecev kasneje, se ravno odpravljam v porodnišnico na obisk k moji ljubljeni in dvojčkoma, ki sta včeraj prijokala na svet. Priznam, na možnost dvojčkov na začetku sploh nisem pomislil, a ko sva izvedela, da bosta dva, je bilo veselje še večje. Zakaj pa ne, sva si rekla in se samo nasmehnila drug drugemu. Skupaj zmoreva vse, v to sva oba prepričana. Res je, da ljubezen ne reši vsega, lahko pa daje občutek varnosti in sreče in to je vse, kar potrebujeva.