Kaj je prav in kaj ne?

Plesala sta tesno objeta. Bila sta samo prijatelja in plesala sta prijateljski ples. Nasmehnila se mu je, mu roke ovila okrog vratu, glavo naslonila na rame in mu pustila, da jo vodi, da jo popelje v svet nežnih gibov, ki jih oba tako zelo obožujeta na plesišču. Njegove drage, s katero imata zadnje čase kar precej težav, ni bilo poleg, je ostala doma. Tega je bila vesela, saj ga je tako imela samo zase, ni ji bilo potrebno paziti, kaj bo rekla in naredila pred njo. Vedno ga je imela za dobrega prijatelja, kateremu je lahko zaupala vse. Ko sta tako plesala in se počasi, a skladno vrtela po plesišču, sta pozabila na čas in na vse okrog sebe. Bili so na privatni zabavi, vsi so se zabavali, njej pa so po glavi rojile raznorazne misli. Kar naenkrat jo je prešinilo ... Želela si ga je. Vedela je, da je to narobe, vedela je, da je poročen, a si ga je vseeno želela. Želela je, da bi jo poljubil strastno, želela je, da bi lahko čutila njegov jezik na svojem vratu, njegove močne in vroče roke na svojih bokih, kako drsijo vse nižje in nižje ... Predramila se je iz svojih misli in ugotovila, da glasbe ni več, da sta samo še onadva stala na plesišču, tesno objeta. Bilo jo je sram zaradi svojih misli, bila je jezna sama nase, saj je vedela, da se med njima ne sme nič zgoditi, a želja je ostala. Ščemelo jo je po vsem telesu, želela si ga je kot še nikogar. 

Prinesel ji je še en kozarec njene najljubše pijače, jo vprašal, kaj jo teži, pa mu je odvrnila, da nič, da je samo utrujena. Hitro je popila, ga objela, poljubila na lice, čeprav bi ga z največjim veseljem strastno poljubila na ustnice ter svoj jezik prepletla z njegovim, in se poslovila. Odhitela je proti izhodu. Ko je prišla do svojega avtomobila, je na roki začutila tako znan dotik. Bil je on. Vprašal jo je, če je kaj narobe naredil, da naj mu pove, da mu lahko pove, kar želi, da želi vedeti, kaj jo muči. Na obrazu se mu je videlo, da je utrujen, vseeno pa je bila na obrazu tudi sled skrbi za njo. Resnično ga je skrbelo, imel jo je rad. Na hitro ga je poskušala odvrniti in mu je rekla, naj ga ne skrbi, da je vse v redu, da je le utrujena in da gre domov. Roko ji je položil na ramo, da bi jo obrnil k sebi. Tedaj se je zlomila in planila v jok. Počutila se je krivo zaradi svojih misli in svojih želja, zaradi svojega poželenja, ki ga je čutila do prepovedanega moškega, do svojega najboljšega prijatelja. Objel jo je, jo stisnil k sebi tako kot na plesišču, da je lahko čutila toplino njegovega telesa. Še bolj je zajokala. Ni več zmogla stati na nogah, pa vendar mu je rekla, da mora iti, da se ji mudi. Obrisala si je solze, ga kratko poljubila na lice, se mu zahvalila za vse, za skrb, za toplino in odšla. Gledal je za njo, videla ga je v ogledalu. 

Jezna je bila sama nase. Vedno je prisegala na to, da z oddanimi moškimi ne bo imela ničesar, vedno je prezirala ljubice in vedno je prezirala moške, ki varajo. Tega ni mogla narediti, sploh pa ne s svojim najboljšim prijateljem. Vedela je, da bi to prineslo samo bolečino, spremenilo bi se vse in vse bi se končalo. Še dobro, da je pravi čas odšla. 

Ko je tako ležala na postelji in se v mislih metala ob zid zaradi svoje neumnosti, je prejela sms. Bil je on: "Oprosti, če sem storil kaj narobe, če sem rekel kaj, kar ne bi smel. Prosim, sporoči mi, da si v redu, še bolj te pa prosim, da mi zaupaš in mi poveš, kaj te tare. Cmočka na lička." Odgovorila mu je: "Živjo, nič ni narobe, samo utrujena sem bila in tista zadeva, o kateri sem ti pravila, mi je prišla do živega. To je vse, ne skrbi zame, sem v redu. Lahko noč."

V resnici je želela napisati: "Želim si te bolj, kot sem si kdajkoli kogarkoli želela. Ali to pove dovolj?"