Zakaj?

Rekel si, da boš vedno tu zame, da boš vedno v mojem življenju, ne glede na to, kaj se zgodi v tvojem ali mojem življenju, ne glede na to, kdo vstopi v najina življenja. 

Obljubil si mi, da mi boš stal ob strani in jaz sem to obljubila tebi ... kmalu bo eno leto, odkar te ni več v mojem življenju, odkar si me izbrisal iz meni še danes neznanega razloga. 

A ti nekaj zaupam? 

Še vedno boli. Ne glede na to, da sem drugače srečna, ker imam njega, ker imam tistih nekaj ljudi okrog sebe, katerim lahko zaupam, še vedno boli, ker nimam več tebe. Kaj sem naredila narobe, sem kaj takega rekla? Vem, da je v tvoje življenje prišla ona, srečna sem bila zate in sem še vedno, seveda sem, zakaj ne bi bila? Pa vendar ... zakaj mora biti tako? Kako lahko po toliko letih zavržeš najino prijateljstvo, ki je bilo (vsaj iz moje strani) iskreno? Resnično ne razumem in glede na to, da moja občasna sporočila ignoriraš, verjetno ne bom nikoli izvedela. Moji sodelavki si rekel (ne meni, njej), da je najino prijateljstvo preveč vplivalo na tvojo zvezo. Ni mi jasno, zakaj, res ne. 

Imam samo eno željo (za katero vem, da se mi ne bo izpolnila) ... želim izvedeti, zakaj mora biti tako, kot je. Resnično te pogrešam in ne glede na vse, imaš v mojem srcu še vedno posebno mesto med mojimi prijatelji. Vem, da tega prostora ne želiš imeti, pa vendar ga imaš. 

Želim ti, da si srečen, iz dna srca ti to želim in privoščim, ker si zaslužiš vse najboljše na tem svetu. 

Vem, da se ponavljam, ampak ... boli me in pogrešam te ... 

P.S.: Nisem si mislila, da bom sploh še kdaj pisala objavo, ki bo namenjena tebi ... 

Ko se dan prevesi v noč, ko luna zamenja sonce na nebu, ko srce zamenja melodijo veselja z balado žalosti, ... takrat se mi ni treba več pretvarjati in lahko v miru zajočem. 

Dolga noč

Sva sredi filma, ko začutim tvojo roko, kako polzi iz zunanje strani stegna proti notranji, višje in višje po nogi. Pogledam te, ti pa se mi samo navihano nasmehneš in točno vem, kaj to pomeni. 

Na kino sva se spomnila zadnji trenutek, tako da sva ujela zadnjo predstavo filma, ki ga vrtijo že kar nekaj časa, kar je pomenilo, da pretirane gneče ne bo. In res je ni. 

Naslonim se nazaj na sedež in se prepustim tvojim dotikom. Z dlanjo si že pri muci, ki je polna pričakovanj in polna slastnega soka, katerega tako rad okušaš vedno znova in znova. Vem, da do konca v kinu pač ne bova šla, zato še nekaj časa izkoriščam tvojo zagnanost, potem pa ti zašepetam, da bi rada šla, čeprav filma še ni bilo konec. Pogledaš me, jaz pa ti pomežiknem in veš, kaj sledi. 

Vožnja domov je bila pestra, predvsem pa napeta na tvoji strani. Še preden sva uspela priti do stanovanja, sva že trgala oblačila drug iz drugega, strastno sva se poljubljala. Ključ je zaškrtal v vratih, vrata sem komaj uspela zapreti, z ustnicami, spojenimi s tvojimi. Nasloniš me na steno, obrnjena sem stran od tebe, roke oprem ob steno, ritko pa izbočim, kar se da. Želim si te, celega v moji ritki. Obožujem, kako počasi in previdno prodiraš vame, obenem pa mi z eno roko dražiš poplavljeno muco in z drugo me držiš za joške.  Svojo trdonjo mi začneš zabijati v ritko tako noro, kot da bi bil to zadnji fuk, kar sva jih oba doživela. Sunkovito se začnem nabijati nanj, glavo obrnem nazaj in z jezikom iščem tvoje ustnice, da končno prepleteva jezička. Oh, kako zelo mi paše, kako zelo mi pašeš ti. Čeprav nisem obrnjena k tebi, te vonjam, kar me spravi v še dodatno ekstazo užitkov. Prisežem, nihče mi ne predstavlja takšnega užitka kot ti. Užitek, poželenje, strast, vse skupaj prepojeno z ljubeznijo, ni lepšega. Aaaah, zadel si, ostani tam, si mislim in z roko primem tvojo, da ti pomagam dražiti moj gumbek strasti. Nabijaj močno, naj ti pride v potrebno ritko, daj še. 

Končal si, končala sva oba. Zasopihana obstaneva, obrnem se k tebi, te poljubim. Pogledaš me in planeva v smeh. Kako priročno, da drug za drugega po norem seksu točno veva, kaj misliva in kaj želiva. Še več norega seksa, norega ljubljenja. In že odhitiva pod tuš. Noč je še dolga ... 

Trojna sreča

Sedel sem na klopi v parku in užival še zadnje poletne sončne žarke. Približevala se jesen, kar se je odražalo na šelestenju obarvanih listov, ki so padali iz dreves na tla in s katerimi so se igrali otroci. Na zadnji poletni dan sem čakal njo, da mi polepša dan. V mislih sem si jo predstavljal, njene polne ustnice, navihan pogled in nasmešek do ušes, ko me vidi. In res, že je tekla proti meni. Nepremično sem strmel vanjo. Prelepa je bila. Usta so se mi razlegla v ogromen nasmeh, ki bi segal okoli moje glave, če ne bi bilo vmes ušes. Kako zelo jo ljubim, sem si mislil, žensko mojega življenja. Srečen sem bil, ker jo imam, ker jo lahko poljubljam, kolikor mi srce poželi, ker lahko poleg nje zaspim in jo zjutraj spečo gledam. Z njo sem si želel ustvariti vse in še več. Vedel sem, da to v tistem trenutku še ni bilo mogoče, ampak nekoč nama bo sigurno uspelo, nekoč bova premagala vse ovire tega sveta in bova enostavno srečna. To si resnično zasluživa.

Ko me je poljubila in ni  bilo odziva iz moje strani, se je umaknila korak nazaj in me pomenljivo pogledala. Zbudil sem se iz sanjarjenja o najini skupni prihodnosti, jo objel tako močno, da mislim, da je skoraj pozabila dihati, in jo poljubil. Oh, ti sladki poljubi, polni sreče, radosti in harmonije med nama. Zadrhtela je in se stisnila k meni. Ni in ni me hotela spustiti. Ko sva bila brez besed objeta kar precej časa, je predlagala, da se odpraviva na sprehod. Med sprehajanjem med pisanim drevjem v parku, z roko v roki, mi je srce igralo najlepšo pesem, kar jo premore. Molčala sva, pa vendar to ni bila mučna tišina, bilo je prijetno. Vedel sem, da mi ima nekaj za povedati, rekla je, da je nujno in pomembno, pa vendar se s tem takrat nisem obremenjeval. Po dolgi tišini sem jo vendarle vprašal, kako je. Svoj pogled je usmerila nekam v daljavo, mislim, da še sama ni vedela, kaj točno gleda. Stopil sem za njo in jo objel okoli pasu, glavo pa sem ji naslonil na ramo, tako da sem lahko vonjal parfum, ki si ga je nanesla tisti dan. Poljubil sem jo na lice in upal, da se v mojem objemu počuti varno. Glavo je naslonila nazaj in me pogledala s svojimi sijočimi očmi. Odvrnila je, da je v redu, se medtem obrnila k meni s svojim telesom, stopila korak nazaj in rekla, da še ni dobila menstruacije in da jo to rahlo skrbi. Vedel sem, da se mi je v očeh posvetila iskrica upanja in to je opazila tudi ona. Nasmehnil sem se ji in ji rekel, da naj ne bo zaskrbljena, da bova odšla v lekarno po test nosečnosti in bova videla, kako in kaj. Vedel sem, da si otroka želi bolj kot vse na svetu, vendar trenutne razmere niso idealne in jo zaradi tega skrbi. Točno sem vedel, kako se počuti, saj je bilo na moji strani isto. Samo pokimala je in že sva se odpravila proti centru mesta v najbližjo lekarno. Kupila sva dva testa nosečnosti in se odpravila k meni domov. Kmalu sva prispela. Na štedilnik sem pristavil vodo za čaj in jo vprašal, če še kaj potrebuje. Samo odkimala je in že odhitela v kopalnico. Čez minuto ali dve je že bila spet pri meni s paličico v tresoči se roki. Nežno sem jo objel in jo skušal pomiriti, da bo vse v redu, ne glede na to, kaj bo povedala paličica. Seveda sem bil nemiren, pa sem skušal ostati priseben zaradi nje, ker je ob sebi potrebovala močno osebo. Z  njo v objemu sem spet odplaval v najino skupno prihodnost. Zlahka sem si jo predstavljal kot mater najinega otroka, kako se bo z njim lovila gor in dol po stanovanju, se borila, da bo sploh kaj pojedel in da bo šel spat ob pravi uri. Ko sem bil tako miselno oddaljen, sem zaslišal ihtenje. Predramil sem se iz sanjarjenja in videl test, ki je nakazoval nosečnost. Nervoze nisem mogel več skrivati, začel sem se tresti, na obrazu pa se mi je narisal velikanski nasmešek. Vedel sem, da testi nosečnosti niso čisto sigurni, pa vendar sem upal, da ta je in da moja draga resnično pričakuje malo bitjece, spočeto iz ljubezni. Še bolj sem jo stisnil k sebi in ji zašepetal, da jo ljubim in da bo vse še v redu. Obrisala si je solze in mi odvrnila, da mi verjame in da bova že nekako vse speljala, da o tem ne dvomi. Vprašal sem jo, če bi se za začetek preselila k meni, saj imam dovolj veliko stanovanje za oba, za vse tri, da si že nekaj časa želim načeti to temo, pa sem se bal, da bi me zavrnila. Poslušala me je in me navihano gledala, nato pa se mi je vrgla okrog vratu in me samo poljubila. Besede niso bile potrebne, vedel sem, da bo šlo od tistega trenutka dalje vse samo še na boljše, za naju, za nas, za vse. 

Sedaj, 9  mesecev kasneje, se ravno odpravljam v porodnišnico na obisk k moji ljubljeni in dvojčkoma, ki sta včeraj prijokala na svet. Priznam, na možnost dvojčkov na začetku sploh nisem pomislil, a ko sva izvedela, da bosta dva, je bilo veselje še večje. Zakaj pa ne, sva si rekla in se samo nasmehnila drug drugemu. Skupaj zmoreva vse, v to sva oba prepričana. Res je, da ljubezen ne reši vsega, lahko pa daje občutek varnosti in sreče in to je vse, kar potrebujeva. 

Samo še 5 minut ....

Želim si samo še pet minut na samem s tabo, da te končno poljubim, da občutim tvoje dotike na mojem drhtečem telesu. 

Samo še pet minut, da okusim kanček tebe. 

Pa bi mi bilo to dovolj, da si te ne bi več želela? 

Kaj je prav in kaj ne?

Plesala sta tesno objeta. Bila sta samo prijatelja in plesala sta prijateljski ples. Nasmehnila se mu je, mu roke ovila okrog vratu, glavo naslonila na rame in mu pustila, da jo vodi, da jo popelje v svet nežnih gibov, ki jih oba tako zelo obožujeta na plesišču. Njegove drage, s katero imata zadnje čase kar precej težav, ni bilo poleg, je ostala doma. Tega je bila vesela, saj ga je tako imela samo zase, ni ji bilo potrebno paziti, kaj bo rekla in naredila pred njo. Vedno ga je imela za dobrega prijatelja, kateremu je lahko zaupala vse. Ko sta tako plesala in se počasi, a skladno vrtela po plesišču, sta pozabila na čas in na vse okrog sebe. Bili so na privatni zabavi, vsi so se zabavali, njej pa so po glavi rojile raznorazne misli. Kar naenkrat jo je prešinilo ... Želela si ga je. Vedela je, da je to narobe, vedela je, da je poročen, a si ga je vseeno želela. Želela je, da bi jo poljubil strastno, želela je, da bi lahko čutila njegov jezik na svojem vratu, njegove močne in vroče roke na svojih bokih, kako drsijo vse nižje in nižje ... Predramila se je iz svojih misli in ugotovila, da glasbe ni več, da sta samo še onadva stala na plesišču, tesno objeta. Bilo jo je sram zaradi svojih misli, bila je jezna sama nase, saj je vedela, da se med njima ne sme nič zgoditi, a želja je ostala. Ščemelo jo je po vsem telesu, želela si ga je kot še nikogar. 

Prinesel ji je še en kozarec njene najljubše pijače, jo vprašal, kaj jo teži, pa mu je odvrnila, da nič, da je samo utrujena. Hitro je popila, ga objela, poljubila na lice, čeprav bi ga z največjim veseljem strastno poljubila na ustnice ter svoj jezik prepletla z njegovim, in se poslovila. Odhitela je proti izhodu. Ko je prišla do svojega avtomobila, je na roki začutila tako znan dotik. Bil je on. Vprašal jo je, če je kaj narobe naredil, da naj mu pove, da mu lahko pove, kar želi, da želi vedeti, kaj jo muči. Na obrazu se mu je videlo, da je utrujen, vseeno pa je bila na obrazu tudi sled skrbi za njo. Resnično ga je skrbelo, imel jo je rad. Na hitro ga je poskušala odvrniti in mu je rekla, naj ga ne skrbi, da je vse v redu, da je le utrujena in da gre domov. Roko ji je položil na ramo, da bi jo obrnil k sebi. Tedaj se je zlomila in planila v jok. Počutila se je krivo zaradi svojih misli in svojih želja, zaradi svojega poželenja, ki ga je čutila do prepovedanega moškega, do svojega najboljšega prijatelja. Objel jo je, jo stisnil k sebi tako kot na plesišču, da je lahko čutila toplino njegovega telesa. Še bolj je zajokala. Ni več zmogla stati na nogah, pa vendar mu je rekla, da mora iti, da se ji mudi. Obrisala si je solze, ga kratko poljubila na lice, se mu zahvalila za vse, za skrb, za toplino in odšla. Gledal je za njo, videla ga je v ogledalu. 

Jezna je bila sama nase. Vedno je prisegala na to, da z oddanimi moškimi ne bo imela ničesar, vedno je prezirala ljubice in vedno je prezirala moške, ki varajo. Tega ni mogla narediti, sploh pa ne s svojim najboljšim prijateljem. Vedela je, da bi to prineslo samo bolečino, spremenilo bi se vse in vse bi se končalo. Še dobro, da je pravi čas odšla. 

Ko je tako ležala na postelji in se v mislih metala ob zid zaradi svoje neumnosti, je prejela sms. Bil je on: "Oprosti, če sem storil kaj narobe, če sem rekel kaj, kar ne bi smel. Prosim, sporoči mi, da si v redu, še bolj te pa prosim, da mi zaupaš in mi poveš, kaj te tare. Cmočka na lička." Odgovorila mu je: "Živjo, nič ni narobe, samo utrujena sem bila in tista zadeva, o kateri sem ti pravila, mi je prišla do živega. To je vse, ne skrbi zame, sem v redu. Lahko noč."

V resnici je želela napisati: "Želim si te bolj, kot sem si kdajkoli kogarkoli želela. Ali to pove dovolj?" 

Zgolj poželenje ali kaj več?

Nekaj me prebudi iz spanca, ki me je premagal ob gledanju serije. Pogledam na telefon in vidim tvoj klic. V trenutku se začnem tresti, saj sem mislila, da me kličeš zaradi pisma, ki sem ti ga poslala, zaradi pisma, v katerem sem se od tebe poslovila.

Pokličem te nazaj. Zasedeno. Kličem in kličem, pa imaš še vedno zasedeno. Še vedno te poskušam dobiti na telefon, da bi izvedela, zakaj si me klical. Oglasiš se. Zaradi tvojega glasu se naježim, še vedno se tresem kot šiba na veji. Povem ti, da sem imela telefon na tiho in da sem spala, zato se nisem oglasila. Vprašam te, zakaj kličeš. Odvrneš, da me pogrešaš in da si me želel slišati. Tako zelo sem si želela slišati te besede od tebe, pa vendar se mi je zdelo, da je prepozno. Bil si v bližini, v bližnjem avto salonu, kjer si si ogledoval avtomobile. Tiho sem si želela, da bi rekel, da bi me rad videl. Pa tega nisi rekel. si pa povedal, da greš kmalu na vlak ali na avtobus. Kar na lepem ti ponudim prevoz. Praviš, da mi ne želiš biti v breme in v napoto, pa ti prevoz ponovno ponudim. Boš sprejel?

Hitro skočim pod tuš, oblečem spodnje hlačke, modrček in čez navlečem poletno oblekico. Odišavim se s parfumom in že sem v avtu na poti proti železniški postaji, da te poberem in te odpeljem domov. Še vedno se tresem, že kar nekaj časa te nisem videla, še dalj čutila. Želja je, seveda je, kljub poslanemu pismu, ki ga še nisi prebral.

Usedeš se v avtu, pozdraviva se, nasmehnem se ti. Oh, ko bi vedel, kako bi te rada poljubila. Odmislim misel na poljub in speljem iz avtobusne postaje, na kateri si me čakal. Začnem ti razlagati, zakaj sem ti sploh poslala tisto pismo. Praviš, da zamere ne bo, da me ne boš  zasovražil. Pa me res ne boš? Nisem navajena obsojati ljudi, ampak ko sem prizadeta, delam traparije, priznam. In tudi tokrat sem jo, ker enostavno ne vem, kako mirno odreagirati na stvari, ki so sicer v očeh drugih čisto enostavne. Razložim ti celotno situacijo, ti pa poveš, da me razumeš in da se bova o tem pogovorila, ko boš prebral pismo v celoti.

Vprašaš me, kakšne spodnje hlačke imam oblečene. Postane mi toplo. Privzdignem krilo obleke in ti jih pokažem medtem, ko vozim. Tiho si in se skrivnostno smehljaš. Vprašam te, kaj pomeni ta nasmeh, ti pa se še vedno samo smehljaš in me poželjivo gledaš.

Prispeva pred tvoj blok. Prosim te, da mi poveš, ko boš prebral pismo, da se o njem pogovoriva. Res mi je hudo, ker imam občutek, da sem celotno situacijo samo še poslabšala. Že stopiš iz avta in želim oditi, ko me vprašaš, če grem k tebi na pijačo. Obotavljam se, ker nisem želela, da bi videl, kako zelo si tega želim. Na to sem čakal predolgo, zato ti končno rečem, da lahko. Zaklenem avto in že sva v dvigalu stolpnice. Poljubiš me, ne moreš se več brzdati. Poljuba ti nisem hotela takoj vrniti, a kaj ko se ti ne morem upreti. Poljubim te močno, roke vržem okoli tvojega vratu in se prisesam na tvoje ustnice, z jezičkom pa poiščem tvojega. Dvigalo se ustavi, zaradi česar se ustaviva tudi midva. Ko v dvigalo pristopi starejša ženica se samo spogledava in nasmehneva. Končno prideva do tvojega nadstropja. Izstopiva iz dvigala in ko se vrata le-tega zaprejo, sva si v objemu, poljubljava se, kot bi bilo obema zadnjič, kot da bo jutri konec sveta. Želiva si drug drugega in to je trenutno edino, kar je pomembno. V stanovanju me ob vhodu nasloniš na steno, eno nogo ti ovijem okrog bokov, slačim ti majico, odpenjam hlače. Z roko mi drsiš po golem stegnu proti ritki, ki ti je tako všeč. Vedno sem drhtela ob tvojih dotikih in sedaj ni nič drugače. S toplimi ustnicami mi poljubljaš vrat. Oh, kako te obožujem. Z eno roko mi odstraniš naramnico obleke iz rame ter si tako narediš lažjo pot proti dvojčicama, ki te že tako nestrpno pričakujeta. Brez, da bi mi odpel modrček, vzameš v roko levo joško, jo grabiš, nato pa se z ustnicami sprehodiš po vratu navzdol in se ustaviš šele na bradavički. Mmmm, kako zelo prija. Kar naenkrat se ustaviš, me pogledaš s pogledom, ob katerem se še bolj stopim in me obrneš proti steni. Na hitro mi dvigneš krilo obleke, spodnje hlačke odmakneš na stran in si me vzameš, kar tam, pri vhodnih vratih. Zaječim od prijetne bolečine, ko prvič vstopiš vame. Čutim tvojega trdega korenjaka, kako polzi vame. Nabijam se nanj, z boki suvam in krožim, nakar kar naenkrat prenehaš. Vprašljivo te pogledam, pa me samo primeš za roko in me odpelješ v spalnico. Ob postelji me počasi slečeš in rečeš, da naj se uležem  nanjo. Ubogam te in si poželjivo obliznem kazalec desne roke, medtem, ko si slečeš odpete kratke hlače, pod katerimi nimaš spodnjic. Oh, kako sem imela to pri tebi rada. Čeprav te želim gledati v oči, katere me požirajo, mi pogled prevečkrat uide k tvojemu korenjaku, zaradi česar se zahihitaš, saj ne moreš, da ne bi opazil. Stojiš ob postelji in me samo opazuješ. Odplazim se do roba postelje in brez vprašanja v roke vzamem trdega tiča, obliznem glavico in iz prve v usta vzamem celega. Goltam ga, ne naveličam se ga, ko tako trdno stoji pred mano, v meni, v mojih ustih. Dobro veš, kdaj me moraš ustaviti in tudi sedaj narediš tako. Dvigneš me k sebi in me poljubiš. Objamem te, te pogledam v tvoje očke, ki kar sijejo, in komaj verjamem, da sem tu, pri tebi, da se to dejansko dogaja.

Položiš me na posteljo, mi razkrečiš noge in se spraviš v udobje moje tople muce, ki je že poplavljena. Z ustnicami objameš gumbek, ki je tako zelo hrepenel po tvojih dotikih. Dva prstka mi zarineš v toplo votlino med mojima nogama in z boki se počasi gibam naprej in nazaj, z eno roko si masiram joškici, z drugo pa tvojo glavo pritiskam na mojo muco. Paše mi, vedno bolj se zvijam pod tvojimi dotiki, kmalu je v meni tvoja cela dlan. Oooooh, šeeeeee, želim šeeeee in to veš. Obrneš me na trebuh in se me lotiš od zadaj, me ližeš, še vedno vame rineš prstek za prstkom, dokler ni notri cela dlan. Paše, tako zelo paše in komaj čakam, da svojega korenjaka do konca zarineš v poplavljeno muco in pripravljeno ritko. Nabiješ me, da se mi pred očmi kar zamegli. Tako  znaš samo ti, to ti vedno znova povem. Prisilim se, da ne  zakričim od užitka, zato samo glasno vzdihujem. Vem, da te moje vzdihovanje rajca, sploh ker je pristno. Vem, da ti paše nabijati izmenično v mojo muco in ritko. Vem, da imaš rad pogled na usločen hrbet. Ko si v ritki, se dvignem in te poljubim, z jezičkom poiščem tvojega in že ju prepletava. Tiča imaš še vedno zabitega v moji ritki, zato se začnem ponovno nabijati nanj, vedno hitreje, vedno bolj intenzivno. Spravim se na vse štiri in ti rečem, da si me vzemi močno. Brez pomisleka me ubogaš in me nabijaš do onemoglosti. Čutim, kako ti prihaja in želim si, da s spermo napolniš mojo ritko. Streseš se in onemoglo padeš name. Poljubljaš mi vrat, jaz pa se počasi obrnem na hrbet. Tako obleživa drug ob drugem, z nasmeškom na obrazu in porednim pogledom v očeh.

Ko pridem izpod tuša, še vedno ležiš na postelji, oprt na roko me gledaš, kako po sobi pobiram oblačila in kako se sprehodim do postelje. Začnem se napravljati, nakar vstaneš, prideš do mene in mi rečeš, naj prespim pri tebi. Vprašujoče te pogledam, ti pa me samo poljubiš, tokrat nežno, mehko, da se mi kolena zašibijo in resnično skoraj padem. Samo pokimam. Kaj se bo zgodilo od jutra naprej, me ne zanima. Trenutno sem srečna, trenutno sem tu s tabo in to je vse, kar me zanima.