Samo še 5 minut ....

Želim si samo še pet minut na samem s tabo, da te končno poljubim, da občutim tvoje dotike na mojem drhtečem telesu. 

Samo še pet minut, da okusim kanček tebe. 

Pa bi mi bilo to dovolj, da si te ne bi več želela? 

Kaj je prav in kaj ne?

Plesala sta tesno objeta. Bila sta samo prijatelja in plesala sta prijateljski ples. Nasmehnila se mu je, mu roke ovila okrog vratu, glavo naslonila na rame in mu pustila, da jo vodi, da jo popelje v svet nežnih gibov, ki jih oba tako zelo obožujeta na plesišču. Njegove drage, s katero imata zadnje čase kar precej težav, ni bilo poleg, je ostala doma. Tega je bila vesela, saj ga je tako imela samo zase, ni ji bilo potrebno paziti, kaj bo rekla in naredila pred njo. Vedno ga je imela za dobrega prijatelja, kateremu je lahko zaupala vse. Ko sta tako plesala in se počasi, a skladno vrtela po plesišču, sta pozabila na čas in na vse okrog sebe. Bili so na privatni zabavi, vsi so se zabavali, njej pa so po glavi rojile raznorazne misli. Kar naenkrat jo je prešinilo ... Želela si ga je. Vedela je, da je to narobe, vedela je, da je poročen, a si ga je vseeno želela. Želela je, da bi jo poljubil strastno, želela je, da bi lahko čutila njegov jezik na svojem vratu, njegove močne in vroče roke na svojih bokih, kako drsijo vse nižje in nižje ... Predramila se je iz svojih misli in ugotovila, da glasbe ni več, da sta samo še onadva stala na plesišču, tesno objeta. Bilo jo je sram zaradi svojih misli, bila je jezna sama nase, saj je vedela, da se med njima ne sme nič zgoditi, a želja je ostala. Ščemelo jo je po vsem telesu, želela si ga je kot še nikogar. 

Prinesel ji je še en kozarec njene najljubše pijače, jo vprašal, kaj jo teži, pa mu je odvrnila, da nič, da je samo utrujena. Hitro je popila, ga objela, poljubila na lice, čeprav bi ga z največjim veseljem strastno poljubila na ustnice ter svoj jezik prepletla z njegovim, in se poslovila. Odhitela je proti izhodu. Ko je prišla do svojega avtomobila, je na roki začutila tako znan dotik. Bil je on. Vprašal jo je, če je kaj narobe naredil, da naj mu pove, da mu lahko pove, kar želi, da želi vedeti, kaj jo muči. Na obrazu se mu je videlo, da je utrujen, vseeno pa je bila na obrazu tudi sled skrbi za njo. Resnično ga je skrbelo, imel jo je rad. Na hitro ga je poskušala odvrniti in mu je rekla, naj ga ne skrbi, da je vse v redu, da je le utrujena in da gre domov. Roko ji je položil na ramo, da bi jo obrnil k sebi. Tedaj se je zlomila in planila v jok. Počutila se je krivo zaradi svojih misli in svojih želja, zaradi svojega poželenja, ki ga je čutila do prepovedanega moškega, do svojega najboljšega prijatelja. Objel jo je, jo stisnil k sebi tako kot na plesišču, da je lahko čutila toplino njegovega telesa. Še bolj je zajokala. Ni več zmogla stati na nogah, pa vendar mu je rekla, da mora iti, da se ji mudi. Obrisala si je solze, ga kratko poljubila na lice, se mu zahvalila za vse, za skrb, za toplino in odšla. Gledal je za njo, videla ga je v ogledalu. 

Jezna je bila sama nase. Vedno je prisegala na to, da z oddanimi moškimi ne bo imela ničesar, vedno je prezirala ljubice in vedno je prezirala moške, ki varajo. Tega ni mogla narediti, sploh pa ne s svojim najboljšim prijateljem. Vedela je, da bi to prineslo samo bolečino, spremenilo bi se vse in vse bi se končalo. Še dobro, da je pravi čas odšla. 

Ko je tako ležala na postelji in se v mislih metala ob zid zaradi svoje neumnosti, je prejela sms. Bil je on: "Oprosti, če sem storil kaj narobe, če sem rekel kaj, kar ne bi smel. Prosim, sporoči mi, da si v redu, še bolj te pa prosim, da mi zaupaš in mi poveš, kaj te tare. Cmočka na lička." Odgovorila mu je: "Živjo, nič ni narobe, samo utrujena sem bila in tista zadeva, o kateri sem ti pravila, mi je prišla do živega. To je vse, ne skrbi zame, sem v redu. Lahko noč."

V resnici je želela napisati: "Želim si te bolj, kot sem si kdajkoli kogarkoli želela. Ali to pove dovolj?" 

Zgolj poželenje ali kaj več?

Nekaj me prebudi iz spanca, ki me je premagal ob gledanju serije. Pogledam na telefon in vidim tvoj klic. V trenutku se začnem tresti, saj sem mislila, da me kličeš zaradi pisma, ki sem ti ga poslala, zaradi pisma, v katerem sem se od tebe poslovila.

Pokličem te nazaj. Zasedeno. Kličem in kličem, pa imaš še vedno zasedeno. Še vedno te poskušam dobiti na telefon, da bi izvedela, zakaj si me klical. Oglasiš se. Zaradi tvojega glasu se naježim, še vedno se tresem kot šiba na veji. Povem ti, da sem imela telefon na tiho in da sem spala, zato se nisem oglasila. Vprašam te, zakaj kličeš. Odvrneš, da me pogrešaš in da si me želel slišati. Tako zelo sem si želela slišati te besede od tebe, pa vendar se mi je zdelo, da je prepozno. Bil si v bližini, v bližnjem avto salonu, kjer si si ogledoval avtomobile. Tiho sem si želela, da bi rekel, da bi me rad videl. Pa tega nisi rekel. si pa povedal, da greš kmalu na vlak ali na avtobus. Kar na lepem ti ponudim prevoz. Praviš, da mi ne želiš biti v breme in v napoto, pa ti prevoz ponovno ponudim. Boš sprejel?

Hitro skočim pod tuš, oblečem spodnje hlačke, modrček in čez navlečem poletno oblekico. Odišavim se s parfumom in že sem v avtu na poti proti železniški postaji, da te poberem in te odpeljem domov. Še vedno se tresem, že kar nekaj časa te nisem videla, še dalj čutila. Želja je, seveda je, kljub poslanemu pismu, ki ga še nisi prebral.

Usedeš se v avtu, pozdraviva se, nasmehnem se ti. Oh, ko bi vedel, kako bi te rada poljubila. Odmislim misel na poljub in speljem iz avtobusne postaje, na kateri si me čakal. Začnem ti razlagati, zakaj sem ti sploh poslala tisto pismo. Praviš, da zamere ne bo, da me ne boš  zasovražil. Pa me res ne boš? Nisem navajena obsojati ljudi, ampak ko sem prizadeta, delam traparije, priznam. In tudi tokrat sem jo, ker enostavno ne vem, kako mirno odreagirati na stvari, ki so sicer v očeh drugih čisto enostavne. Razložim ti celotno situacijo, ti pa poveš, da me razumeš in da se bova o tem pogovorila, ko boš prebral pismo v celoti.

Vprašaš me, kakšne spodnje hlačke imam oblečene. Postane mi toplo. Privzdignem krilo obleke in ti jih pokažem medtem, ko vozim. Tiho si in se skrivnostno smehljaš. Vprašam te, kaj pomeni ta nasmeh, ti pa se še vedno samo smehljaš in me poželjivo gledaš.

Prispeva pred tvoj blok. Prosim te, da mi poveš, ko boš prebral pismo, da se o njem pogovoriva. Res mi je hudo, ker imam občutek, da sem celotno situacijo samo še poslabšala. Že stopiš iz avta in želim oditi, ko me vprašaš, če grem k tebi na pijačo. Obotavljam se, ker nisem želela, da bi videl, kako zelo si tega želim. Na to sem čakal predolgo, zato ti končno rečem, da lahko. Zaklenem avto in že sva v dvigalu stolpnice. Poljubiš me, ne moreš se več brzdati. Poljuba ti nisem hotela takoj vrniti, a kaj ko se ti ne morem upreti. Poljubim te močno, roke vržem okoli tvojega vratu in se prisesam na tvoje ustnice, z jezičkom pa poiščem tvojega. Dvigalo se ustavi, zaradi česar se ustaviva tudi midva. Ko v dvigalo pristopi starejša ženica se samo spogledava in nasmehneva. Končno prideva do tvojega nadstropja. Izstopiva iz dvigala in ko se vrata le-tega zaprejo, sva si v objemu, poljubljava se, kot bi bilo obema zadnjič, kot da bo jutri konec sveta. Želiva si drug drugega in to je trenutno edino, kar je pomembno. V stanovanju me ob vhodu nasloniš na steno, eno nogo ti ovijem okrog bokov, slačim ti majico, odpenjam hlače. Z roko mi drsiš po golem stegnu proti ritki, ki ti je tako všeč. Vedno sem drhtela ob tvojih dotikih in sedaj ni nič drugače. S toplimi ustnicami mi poljubljaš vrat. Oh, kako te obožujem. Z eno roko mi odstraniš naramnico obleke iz rame ter si tako narediš lažjo pot proti dvojčicama, ki te že tako nestrpno pričakujeta. Brez, da bi mi odpel modrček, vzameš v roko levo joško, jo grabiš, nato pa se z ustnicami sprehodiš po vratu navzdol in se ustaviš šele na bradavički. Mmmm, kako zelo prija. Kar naenkrat se ustaviš, me pogledaš s pogledom, ob katerem se še bolj stopim in me obrneš proti steni. Na hitro mi dvigneš krilo obleke, spodnje hlačke odmakneš na stran in si me vzameš, kar tam, pri vhodnih vratih. Zaječim od prijetne bolečine, ko prvič vstopiš vame. Čutim tvojega trdega korenjaka, kako polzi vame. Nabijam se nanj, z boki suvam in krožim, nakar kar naenkrat prenehaš. Vprašljivo te pogledam, pa me samo primeš za roko in me odpelješ v spalnico. Ob postelji me počasi slečeš in rečeš, da naj se uležem  nanjo. Ubogam te in si poželjivo obliznem kazalec desne roke, medtem, ko si slečeš odpete kratke hlače, pod katerimi nimaš spodnjic. Oh, kako sem imela to pri tebi rada. Čeprav te želim gledati v oči, katere me požirajo, mi pogled prevečkrat uide k tvojemu korenjaku, zaradi česar se zahihitaš, saj ne moreš, da ne bi opazil. Stojiš ob postelji in me samo opazuješ. Odplazim se do roba postelje in brez vprašanja v roke vzamem trdega tiča, obliznem glavico in iz prve v usta vzamem celega. Goltam ga, ne naveličam se ga, ko tako trdno stoji pred mano, v meni, v mojih ustih. Dobro veš, kdaj me moraš ustaviti in tudi sedaj narediš tako. Dvigneš me k sebi in me poljubiš. Objamem te, te pogledam v tvoje očke, ki kar sijejo, in komaj verjamem, da sem tu, pri tebi, da se to dejansko dogaja.

Položiš me na posteljo, mi razkrečiš noge in se spraviš v udobje moje tople muce, ki je že poplavljena. Z ustnicami objameš gumbek, ki je tako zelo hrepenel po tvojih dotikih. Dva prstka mi zarineš v toplo votlino med mojima nogama in z boki se počasi gibam naprej in nazaj, z eno roko si masiram joškici, z drugo pa tvojo glavo pritiskam na mojo muco. Paše mi, vedno bolj se zvijam pod tvojimi dotiki, kmalu je v meni tvoja cela dlan. Oooooh, šeeeeee, želim šeeeee in to veš. Obrneš me na trebuh in se me lotiš od zadaj, me ližeš, še vedno vame rineš prstek za prstkom, dokler ni notri cela dlan. Paše, tako zelo paše in komaj čakam, da svojega korenjaka do konca zarineš v poplavljeno muco in pripravljeno ritko. Nabiješ me, da se mi pred očmi kar zamegli. Tako  znaš samo ti, to ti vedno znova povem. Prisilim se, da ne  zakričim od užitka, zato samo glasno vzdihujem. Vem, da te moje vzdihovanje rajca, sploh ker je pristno. Vem, da ti paše nabijati izmenično v mojo muco in ritko. Vem, da imaš rad pogled na usločen hrbet. Ko si v ritki, se dvignem in te poljubim, z jezičkom poiščem tvojega in že ju prepletava. Tiča imaš še vedno zabitega v moji ritki, zato se začnem ponovno nabijati nanj, vedno hitreje, vedno bolj intenzivno. Spravim se na vse štiri in ti rečem, da si me vzemi močno. Brez pomisleka me ubogaš in me nabijaš do onemoglosti. Čutim, kako ti prihaja in želim si, da s spermo napolniš mojo ritko. Streseš se in onemoglo padeš name. Poljubljaš mi vrat, jaz pa se počasi obrnem na hrbet. Tako obleživa drug ob drugem, z nasmeškom na obrazu in porednim pogledom v očeh.

Ko pridem izpod tuša, še vedno ležiš na postelji, oprt na roko me gledaš, kako po sobi pobiram oblačila in kako se sprehodim do postelje. Začnem se napravljati, nakar vstaneš, prideš do mene in mi rečeš, naj prespim pri tebi. Vprašujoče te pogledam, ti pa me samo poljubiš, tokrat nežno, mehko, da se mi kolena zašibijo in resnično skoraj padem. Samo pokimam. Kaj se bo zgodilo od jutra naprej, me ne zanima. Trenutno sem srečna, trenutno sem tu s tabo in to je vse, kar me zanima.

Tebi ...

Najprej si mi bil znanec, potem vedno boljši prijatelj, potem fant. Imela sem te rada, ljubila sem te, prebolevala sem te in prebolela sem te. Potem sem te lahko sprejela kot mojega najobljšega prijatelja, človeka, kateremu lahko zaupam vse in še več, človeka, kateri se smeje z mano, kateri me skuša s smehom in sarkazmom spraviti v boljšo voljo, človeka, ki mi stoji ob strani v dobrem in slabem, ki me podpira v traparijah, ki sem jih počela. 

Bil si mi vse to in še več. 

Potem je prišla ona. Vedno sem se bala tega, da te bom izgubila zaradi ženske. Da bom zaradi ženske, ki bo prišla v tvoje življenje, izgubila svojega najboljšega prijatelja. In zgodilo se je kot strela z jasnega. Kar naenkrat sem pristala med izbrisanimi. Izbrisal si me iz svojega življenja kot zadnjo smet na tem svetu. 

Razumem, da ti je veliko do nje, privoščim ti vso srečo tega sveta, ampak ne razumem, kako se lahko z lahkoto odpoveš najboljši prijateljici samo zato, da ne bi imel težav s svojim dekletom. Zakaj? Ne počutim se krivo, da se je najino prijateljstvo končalo, res ne.

Vem, znam biti naporna, sitna, tečna, karkoli negativnega. Pa je to dovolj, da prekineš vse, da enostavno pozabiš, da obstajam, da postaviš ob stran vse, kar sva do sedaj zgradila kot prijatelja? Resnično sem te imela za najboljšega prijatelja, ampak več kot očitno sem bila spet naivna in sem mislila, da je to obojestransko. Motila sem se. Pravijo, da se je motiti človeško. Ampak zakaj se potem ob vsem tem ne počutim kot človek ampak kot odvržena smet? Boli, res boli.

Kakorkoli že, želim ti, da si srečen. Želim ti, da je ona tista prava zate in upam, da te ceni in da te ima rada tako kot ti njo. 

Pravijo, da je vsako slovo težko, ampak če je treba, je treba, zatorej:

 ~ Zbogom, dragi prijatelj. ~

Life ends when you stop dreaming. 

Hope ends when you stop believing.
Love ends when you stop caring.
Friendship ends when you stop sharing.

...

Ko nisem želela, da se zaljubiš vame, si se zaljubil.

Ko nisem verjela v to, da se lahko zaljubim vate, sem se zaljubila.

Ko sem se zaljubila, je bilo prepozno, ker sem te s svojimi dejanji in s svojimi besedami že odgnala proč.

Kaj mi ostane sedaj? Spomin na dve noči, preživeti s tabo, ko sem zaspala v tvojem objemu in se na istem mestu tudi zbudila.

In zdaj te moram pozabiti, ker preveč boli. Mislila sem, da ti lahko dajem samo strastne noči, pa ne gre. Želim si te, želim si tvoje dotike in strast, ki je med nama. Ampak želim si tudi tvoje ljubezni, ki pa je ne bom nikoli (več) deležna.

Vem, da ne čutiš moje bolečine, ampak je tu, v mojem srcu, prisotna že nekaj dni. Sprva sem jo hotela potlačiti globoko vase, pa ni šlo. Sedaj je tu in z njo tudi solze v mojih očeh.

Torej, kako te pozabiti, preboleti? Kako sprejeti dejstvo, da je v tvojih očeh in mislih druga?

Kot ti velikokrat rečeš ... ma što da želim, sve je tako daleko ...

Daj mi čas ...

"Kam se ti tako mudi? Jst še ne mislm umret, moja čustva do tebe tud ne, ti pa upam, da tud ne."

Tako se je glasil sms, ki sem ga prejela od njega mesec in pol nazaj. Ko je rekel, da potrebuje malo več časa. Sej vem, da to nikoli ne pomeni nič dobrega, ampak v redu, sem si rekla in mu dala čas. Toliko časa, da če so kdaj kaka čustva bila prisotna na njegovi strani, da še teh ni več. In spet, ostala sem sama s strtim srčkom, ki se že kar nekaj časa ni popolnoma zacelilo.

Zakaj to sploh pišem? Zato, da dam iz sebe. Kdor me pozna, ve, da se zaprem vase, ko me kaj daje in se težko odprem. Zato sem se pred parimi leti odločila pisat blog, kamor sem pisala svoje frustracije in jamranja. Sedaj delam enako, ker ne zdržim več, ne morem več držati v sebi. Preveč boli in občutek imam, da mi bo razneslo dušo in srce. Zlomljena sem. Saj se počasi pobiram in sestavljam koščke sebe nazaj, ampak to ni to, ne še. Se skušam zamotit, pa mi ne uspeva najbolje. Ko sem v družbi, še gre, ko pridem domov in sem sama ... saj veste, kako to gre. Razmišljanja, razglabljanja in pogovori. Pogovarjam se v mislih sama s sabo, razmišljam, kaj bi lahko spremenila, da bi bilo drugače, pa vem, da ne morem ničesar spremenit, sebe pa dejansko nočem spremenit. Kdor me bo želel, me bo moral želeti točno tako, kakršna sem. 

V glavnem, boli, kot pri norcih. Vem, da bo nekoč bolje, ampak trenutno boli, preveč. Zakaj toliko zavajanj? Zakaj toliko prijaznih in lepih besed, če nič od tega ni bilo mišljeno resno? Zbrisala sem vse sms-e, pa se še vedno spominjam do besede natančno, kaj je v nekaterih pisalo. V tistih, ki so mi dajala upanje. Sedaj tega upanja ni več. 

A sem spet postala naivna deklica, takšna kakršna sem bila pri 17ih letih? Močno upam, da ne.

Okoli sebe bom ponovno zgradila leden zid, skozi katerega bom spustila samo tistega, ki mi bo dokazal, da je vreden tega. Tistega, ki mi bo dokazal, da zmore stopiti led. Tistega, ki ne bo potreboval časa zato, da bi vedel, ali želi biti z menoj ali ne. Ja ali ne, druge opcije ni.

~¤ Sometimes I wish I were a little kid again, skinned knees are easier to fix than broken hearts. ¤~

Ponovno ...

... začenjam s svojo blogersko kariero.

Ponovno se je v meni nabralo en kup stvari, ki jih enostavno moram dati iz sebe in zaradi tega ponovno pišem spletni dnevnik - blog. Tistega prvega imam še vedno zaklenjenega in bo tako ostalo. Danes, 25. novembra v letu 2010 začenjam pisanje na novo, z novimi zgodami in prigodami neke zmedene deklice, ki pri svojih 25ih letih še vedno ne ve točno, kaj želi.

Se beremo, kmalu!

P.S.: To lahko vzamete kot grožnjo, sploh tisti, ki ste navajeni mojih jamrajočih objav ;)