Spomini

Bilo je v 1. letniku srednje šole. Zagledal sem jo, kako hodi proti razredu. Ne vem zakaj, ampak je pritegnila mojo pozornost. Še danes točno vem, kako je bila oblečena - temne kavbojke in prelepa poletna majčka. Bila je sramežljiva najstnica, bila je moja sošolka.

Najina pogleda sta se srečala, vendar je ona takoj pogledala stran. Velikokrat sem jo hotel ogovoriti, a sem bil tudi jaz sramežljiv fant, čeprav morda ni izgledalo tako. Spomnim se, da sem bil nekega dne poklican pred tablo in je ona morala prebrati napis na moji majici. Oh, kako je bila simpatična, ko ji je bilo tako nerodno. Mislim, da je cel razred vedel, da sem ji všeč. Ko smo sedeli na hodniku in čakali na naslednjo uro pouka, me je opazovala, vedel sem to, čutil, pa nisem naredil nič. Tudi pogledal je nisem. Bil sem hladen oziroma vsaj tako sem želel izgledati. Ne vem, kaj mi je bilo, ampak čeprav mi je bila všeč od prvega dne, je nisem niti ogovoril.

Dobila je fanta in s tem je bila zgodba iz moje strani zaključena. Trpel sem, ampak tega nisem hotel pokazati. Še vedno mi je občasno namenila tisti njen pogled, katerega sem bil včasih velikokrat deležen. Kadar sem jo videl z njenim fantom, tega pogleda njemu ni namenila. Pa vendar je bila z njim precej let.

Maturantski ples. Sam se ga nisem udeležil, ona prav tako ne, vendar je prišla na zabavo po plesu. Mene ni bilo. Vedel sem, da ima še vedno tistega fanta in zaradi tega se zabave nisem želel udeležiti, ker sem mislil, da bo tam skupaj z njim. Kasneje sem izvedel, da je bila sama in se je prav prijetno zabavala z ostalimi sošolci in sošolkami.

Vem, marsikaj bi bilo lahko drugače, pa nisem imel poguma. Bil sem reva. Vendar mislim, da so še vedno možnosti. Opazil sem jo na spletu, na strani Facebook-a. Dodala me je kot prijatelja in kakopak sem sprejel prošnjo. Bil sem vesel, ampak nisem nič napisal, preprosto sem jo sprejel in to je bilo to. Videl sem, da je samska, vendar se v virtualnem svetu nikoli ne ve, kaj je res in kaj ne. Spremenila se je, še lepša je kot je bila prej. Nikoli je ne srečam v mestu, čeprav najini prebivališči niti nista tako oddaljeni drug od drugega. Vedel sem, da se je marsikaj spremenilo od konca srednje šole, saj je od tega minilo že precej let. Sploh ne morem opisati, kako me je začarala takrat, ko sta se najina pogleda prvič srečala. Zasidrala se je globoko v moje srce, globje kot sem si kdajkoli priznal. Ampak ko sem jo dodal kot prijateljico in ko je mojo prošnjo sprejela, so vsa čustva prodrla na dan. Tako zelo sem ji želel to povedati, pa sem prevelika reva za karkoli takega. Vedno sem imel probleme z izražanjem čustev.

Nekega dne sem jo vendarle srečal v mestu. Nasmejala se mi je in me pozdravila. Oh, tako je lepa. Zakaj sem moral biti tak "buček" in jo pustiti, da je šla mimo mene samo s pozdravom? Ničkolikokrat sem že pisal e-mail, namenjen ravno njej, poslal pa ga nisem nikoli. Ker me je bilo sram, ker me je bilo strah in ker enostavno nisem vedel, ali bi bilo pravilno, če bi ji ga poslal. Kaj pa, če bi to sporočilo videl njen fant, sigurno mu ne bi bilo prav, četudi bi mu razložila, da nič nimava? Kaj pa, če fanta nima, pa bi vseeno sporočilo samo izbrisala po branju? V meni je vedno toliko vprašanj, da na koncu sporočila ne pošljem in še naprej živim v nevednosti. Bil pa sem odločen, da nekoč, ko bo občutek pravi, bom pa poslal sporočilo.

"Ko sta se najina pogleda prvič srečala, sem bil očaran, začaran, a preveč sramežljiv, prav tako tudi ti. Čutil sem, da si ti tista, s katero bi rad delil objeme in poljube, kasneje tudi kaj več, pa ti tega nisem znal pokazati. Nikoli se nisva družila, a vedno sem, tako kot ti v mojo, pogledoval v smer, kjer si bila s svojim prijateljicami. Potem se je srednja šola končala in s tem tudi najina srečanja v razredu. Nisem te videl štiri leta, nakar si me dodala kot prijatelja na FB. Sprejel sem te in ob tem je bil utrip mojega srca povečan. Mislil sem, da sem te pozabil. Očitno sem svoja čustva do tebe le potlačil nekam globoko v srce in pozabil na to (oziroma skušal pozabiti). Vedel sem, da si srečna z drugim, vsaj bila si, čeprav sem tevelikokrat videl objokano v šoli, vendar sem mislil, da je krivo kaj drugega in ne tvoj fant. Tako kot sem rekel, sčasoma sem svoja čustva potlačil in tistega dne, ko sem te zagledal na spletu ... hja, čustva so se vrnila, priznam. Nisem vedel, kaj naj storim, tudi za to sporočilo nisem vedel, ali naj ti ga pošljem ali ne. Že velikokrat sem spremenil kako malenkost, že tolikokrat sem ti ga želel poslati, pa nisem imel poguma. Ampak tokrat bom (pa naj bo ta "tokrat" danes ali pa čez 10 dni). V glavnem, vsa ta leta sem si ti želel povedati in sedaj ti povem ... všeč si mi, zelo. Ne vem, ali je prav ali ne, da ti sploh pišem, ampak ... moral sem ti povedati, kako in kaj in mislim, da se bom počutil veliko bolje, ko bo sporočilo poslano.

Tako, sedaj veš in če boš kdaj želela, greva lahko na kavo, da nadoknadiva zamujeno - v smislu spoznavanja drug drugega.

Vse najlepše ti želim."

Na monitorju mi je pisalo, da je sporočilo poslano. Prisežem, da bi mi srce lahko skočilo skozi kožo, tako močno je bilo. Nisem pričakoval odgovora in ga tudi nisem dobil.

Ko sem se že nekako sprijaznil s tem, da odgovora ne bo in da bo treba iti naprej, brez nje v svojem življenju, sem ob prebiranju elektronskih sporočil videl, kako mi Mozilla sporoča, da imam na FB novo sporočilo oziroma da se nekdo hoče pogovarjati z menoj. Ko sem pogledal, kdo je, sem kar gledal in gledal v monitor. Bila je ona in seveda ni bila navdušena, ker nisem takoj odpisal. Pogovor je nekako stekel, izmenjala sva si informacije o počutju in o vremenu, potem pa je končno omenila sporočilo, ki ga je prejela pred kakim mesecem. Za sporočilo se mi je zahvalila in rekla, da bi se pa mogoče res dobila na kavi in ko sem jo vprašal, če bi bilo to možno še letos, je rekla, da lahko čez kako uro. Seveda sem bil takoj za. Zmenila sva se, kje in kdaj se dobiva, si izmenjala številki, če bi se karkoli zgodilo in že sem bil pod tušem in uro kasneje na poti proti lokalu, kjer naj bi se dobila.

Čakal sem in čakal, bilo je že pol ure po dogovorjeni uri, vmes sem že popil svojo kavo in zato sem se odločil, da jo pokličem, kje je.

Ko sem že mislil prekiniti telefonsko zvezo, se na drugi strani oglasi nek starejši moški glas. Hotel sem se opravičiti za pomoto, ker sem očitno zamešal številke, pa me je moški na drugi strani vprašal, če želim govoriti s to in to osebo. Ko sem potrdil navedeno, me je moški vprašal, kdo sem in kaj sem tej osebi, pa sem rekel, da samo star znanec, da pa sva bila dogovorjena, da se dobiva na pijači in ker je ni bilo ob dogovorjeni uri, me je skrbelo in sem raje poklical ter preveril, kako in kaj. Glas na drugi strani mi je v prijaznem, a žalostnem tonu povedal, da je ona doživela prometno nesrečo nedaleč stran od doma.

Po borbi v bolnišnici in ob žalosti vseh zbranih smo se skupaj z njo odpravili na zadnjo pot nekaj dni po nesreči. Vsak si je želel, da bi jo še zadnjič videl, zato je bila mrliška vežica vedno polna ljudi. Na pogrebu je bilo res ogromna množica, nisem vedel, da so jo imeli ljudje tako radi. Obžaloval sem to, da sem se tako pozno opogumil in ji povedal, kako čutim ter jo povabil na pijačo. Zlomil sem se, ko sem zagledal njeno žaro na drugi strani stekla, ob žari pa njeno novejšo fotografijo, ki jo je sama posnela. Bila je tako lepa. Njena mati me je vprašala, če sem jo poznal, pa sem rekel, da manj, kot bi si želel. V tistem so prišli pogrebniki po njeno žaro in zato smo se odpravili na zadnjo pot skupaj z njo. V temne barve oblečenji ljudje, njene prijateljice, ki so se kljub sporom zbrale skupaj in skupaj jokale za njo, njeni starši, njene sorodstvo, sodelavci in sodelavke, duhovnik in navsezadnje tudi jaz smo počasi stopali proti njenemu grobu, proti tisti majhni temni luknji, v kateri bo od sedaj naprej. Najini bivši sošolci so me tolažili, vendar sem bil neutolažljiv. Jokal sem pred vsemi, čeprav nikoli nisem pokazal svojih čustev. Ob poslušanju duhovnika in skupnega joka žalosti bi lahko prisegel, da me je nekdo poljubil na lice, čeprav ob meni ni bilo nikogar, saj sem se držal v ozadju in sem ostale spustil naprej. Mogoče me je poljubila ona, prvič in zadnjič, nikoli ne bom vedel. Čutil sem, da je z menoj, ob meni in da bo za vedno zasidrana v moje srce. Najbolj žalostno pa je bilo to, da sem šele na pogrebu spoznal, kako zelo sem jo v resnici ljubil, že 9 let.


Od pogreba je minilo že dva meseca, pa se mi zdi, kot da je ravnokar umrla. Nisem še dobro dojel, da je ne bom več videl, da ji ne bom mogel pogledati v njene prelepe oči in ji ob tem povedati, koliko mi pomeni in da mi je žal za vsa leta prej. Ampak vedno jo bom imel v prelepem spominu, ker je tudi sama taka bila - prelepa.

Gorsko morska romanca

"Se boš poročila z mano?"

To vprašanje mi je v glavi odzvanjalo že teden dni, pa še vedno nisem vedela, kaj bi odgovorila. Rekla sem mu, da rabim čas za premislek, saj sva skupaj komaj pol leta. Res je, da sem v teh šestih mesecih z njim doživela vse, o čemer sem včasih lahko samo sanjala, preselila sva se v skupno stanovanje (v zgornje nadstropje njihove velike hiše), njegovi starši me naravnost obožujejo, moji starši obožujejo njega, vsi so se že spoznali med sabo, globoko v sebi vem, da bi to lahko bilo to, ampak ... tako hitro? Ali ni prezgodaj?

V mojih mislih si že sedem dni znova in znova vrtim obdobje zadnjih šestih mesecev. Spoznala sva se v hribih blizu mojega doma, ko sem se končno odločila, da bom nekaj naredila za sebe in sem se zapeljala malo višje ter se odpravila peš en malo večji krog. Ko sem tako poslušala glasbo iz dotrajanega MP3 predvajalnika, mi je kar na lepem spodrsnilo in padla sem tako grdo, da sem si poškodovala gleženj, seveda levi, kot že dvakrat prej. Med stokanjem in jokanjem od bolečin se je tam nenadoma znašel on, kot da bi me zasledoval in bi vedel, da se mi bo nekaj zgodilo. Prijazno mi je ponudil pomoč in nekako sva prišla do mojega avta, od koder me je potem z mojim avtom odpeljal k meni domov. Ponudila sem mu kavo, pa je rekel, da si jo lahko skuha sam, da naj jaz počivam. Na gleženj mi je namestil hladne obkladke, ovite v brisačo, si skuhal kavo in me vsake toliko pogledal. Meni je bilo seveda nerodno kot sam hudič, mislim, da že dolgo časa nisem bila tako rdeča kot takrat. To se mu je očitno zdelo prisrčno, saj se je ves čas smehljal. Končno, po dolgih dveh minutah molka, sem rekla, da moram poklicati starše, ki so na dopustu, da sem si poškodovala gleženj, pa je rekel, da naj jih ne obremenjujem in da me lahko on odpelje v dežurno ambulanto. Ker skoraj nisem imela druge izbire, sem pristala na predlagano, še prej pa sem rekla, da se moram stuširati, saj taka ne bom hodila okrog. Pomagal mi je do moje sobe, kjer sem vzela spodnje perilo in oblačila, potem pa sem počasi odšla proti kopalnici, da sem se stuširala in se pripravila na odhod k zdravniku. Med tem časom, ko me je čakal, je pospravil posodo, čeprav ni imel pojma, kam naj kaj da, ampak se je potrudil.

Ko sva prišla do dežurnega zdravnika, je bilo začuda vse prazno in sem bila takoj na vrsti. Seveda so me poslali gleženj slikati na Jesenice, kjer sem dobila tudi mavec ter čez par dni pri svoji zdravnici bolniški stalež do nadaljnjega.

V času moje bolniške sva se večkrat slišala, večkrat sem ga vprašala, kako se mu lahko oddolžim za njegovo prijaznost in po desetkrat ponovljenem istem vprašanju mi je rekel, da se mu lahko oddolžim s tem, da grem z njim na kavo. Ker sem bila v bolniškem staležu, sem rekla, da ne morem nikamor, pa je samo odvrnil, da naj se oblečem, pa bo on že poskrbel za to, da ne bo nihče vedel, da me ni doma.

Čez dobrih 20 minut je bil že pri meni in 5 minut kasneje sem bila že pri njem v dnevni sobi. Staršev in sestre ni bilo doma. Skuhal mi je zeleni čaj, saj si je zapomnil, da ne pijem kave. Ko sva tako srebala jaz čaj in on kavo, sva se pogovarjala o njem, o meni, o najinem življenju, o tem, kaj počneva, kaj imava najraje, vse tiste začetne stvari, ki bi jih dva morala vedeti drug o drugem. Pogovarjala sva se dolgo v noč in ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje tako sproščena, kot tistega dne in noči.

Odmaknil mi je pramen las, ki mi je zakrival del obraza, in me pobožal po licu. Nisem se branila in sem obraz samo naslonila na njegovo dlan. Pomaknila sem se k njemu, k njegovim ustnicam in ga poljubila. Zgodilo se je prvič, da sem sama začela, prej so vedno začeli drugi. A ob njem sem se počutila, kot da lahko počnem in rečem vse, pa ne bo nič narobe. Poljubil me je nazaj in me pri tem močno objel.

To je bila najina prva noč skupaj in od takrat naprej sva bila nerazdružljiva. Vedno bolj sem ga imela rada in že po parih mesecih sem začutila, da bi mogoče to lahko bilo to, da bi bil lahko on tista dolgo iskana ljubezen mojega življenja. V mojih očeh je bil popoln z vsemi svojimi napakami.

Tako sva se po dveh mesecih odločila, da se bova preselila v hišo njegovih staršev, seveda z ločenim vhodom, tako da bova imela občutek, da sva skoraj na svoje. Vselitev je potekala mirno in že po dveh tednih sva se z roko v roki odpravila skozi vrata, ki so vodila v najin skupni dom, v stanovanje ljubezni. Pustil mi je, da izberem barve sten, on pa je potem kupil pohištvo, ki se je skladalo z baravmi. Vse v stanovanju mi je bilo všeč, kako mi tudi ne bi bilo, saj imava navsezadnje zelo podoben okus glede notranje opreme in sva se z lahkoto zmenila vse podrobnosti.

Naslednji meseci v najinem novem domovanju so potekali več ali manj mirno, z občasnimi padci, ki pridejo pri vsakem paru. Vse manjše prepire sva rešila še isti dan, mogoče še isto uro, se objela in poljubila, kasneje pa na ta račun samo še smejala, večjih prepirov pa na srečo ni bilo.

Vedno bolj sem v njem videla očeta mojih otrok. Opazovala sem ga, ko se je igral s svojim nečakom, s sinom svoje sestre. Oči so se mi kar solzile, saj ga je bilo tako lepo gledati, kako dobro se razume z otročički.

Prišel je čas dopusta. Pred kakšnim mesecem in pol sva rezervirala dopustovanje v Dominikanski republiki za 14 dni. Bilo me je strah, saj se še nikoli prej nisem peljala z letalom. Potolažil me je in ves čas leta sva se držala za roki, kot dva mlada zaljubljenca, kar sva konec koncev tudi bila. Najina soba v hotelu je bila tako lepa, razgled je bil sanjski, tako da se sploh nisem želela vrniti nazaj domov. Bolj je šel dopust h koncu, lepše sva se imela.

Ko sem tako neko jutro po vroči noči in po jutranji prhi stala ovita v brisačo pri oknu in zrla nekam v daljavo, se mi je prikradel za hrbet, me poljubil na vrat in me objel tako močno, da sem cela vztrepetala. Obrila sem se, ga objela okoli vratu in mu na ustnice pritisnila močan poljub. Ljubeče sem ga pogledala in ko sem hotela že oditi, da bi se napravila, me je prijel za roko in rekel, da naj še malo počakam, da oblačenje lahko počaka. Iz žepa je potegnil škatlico in pokleknil na eno koleno: "Veš, si najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Povedal sem ti, kaj vse sem dal skozi in ti si isto povedala meni. Čutim, da sodiva skupaj, sprejel sem te tako, kakršna si, napake gor ali dol, ti si zame popolna, zato bi bil rad celo življenje ob tebi, s tabo. Želim si, da boš nekoč mati mojih otrok, da boš babica najinim vnučkom in da bova praznovala zlato poroko, skupaj. Želim si tebe ob meni in nič drugega. Dokler bom imel tebe, bom imel vse."

Čutila sem, kako so mi solze zalile oči in mi spolzele po licu.

"Se boš poročila z mano?" je še vprašal in obmolknil.

Vem, da je čakal na moj odgovor, ampak vse, kar sem mu lahko rekla, je to, da odgovora ne vem. Povedala sem mu še, da če se mu ne mudi, bo odgovor izvedel v tednu, ki prihaja in da bi rada uživala zadnji dan dopusta z njim. Strinjal se je, čeprav nerad, ampak saj drugače že ni šlo.

Ko sva se pripeljala domov, sem mu rekla, da bi bila rada sama. Razpakirala sem stvari, dala prat umazane obleke in iz predalčka kovčka vzela škatlico s prstanom. Prstan sem si nataknila na prstanec leve roke in si roko ogledovala. Prstan je bil zelo lep, bil je po mojem okusu, a imela sem velik cmok v grlu. Nisem vedela, kaj storiti in začela sem jokati. Že na letalu sem mu razložila, da naj ne bo hud name, da naj ne bo razočaran, da bo odgovor izvedel, ampak sem mu tudi odkrito povedala, da se mi zdi še prezgodaj za take odločitve. Vem, da je ta pogovor nekoliko zamajal tla v najini zvezi, ampak je že tako moralo biti.

En teden je bil hitro naokoli in moram reči, da me je v tem tednu pustil bolj ali manj pri miru. Ko je bil on še v službi, sem pripravila večerjo ob svečkah in ko je prišel domov, sem ga objela, ga poljubila in odpeljala k mizi. V kozarec sem mu natočila njegovo najljubše vino, sama pa sem pila vodo. Ko sva povečerjala, sem mu rekla, da naj posodo kar pusti, da bom kasneje pospravila, sedaj pa naj pride k meni v dnevno sobo, da se bova pogovorila. Bil je žalosten, videlo se mu je in poznala sem razlog za to. Pogledala sem ga v oči in povedala: "Poglej, vem, da me imaš rad, tudi jaz imam tebe nadvse rada, bolj kot pa vse na svetu, zaupam ti in ti zaupaš meni. Vprašal si mi, če bi se poročila s tabo, jaz pa sem ti rekla, da mi daj teden dni za premislek. Dal si mi ga, za kar sem ti zelo hvaležna. Zelo znaš biti potrpežljiv in zato te imam še raje. Čeprav mislim, da je za tak korak še prezgodaj, saj se poznava komaj dobrih šest mesecev, bi rada povedala nekaj. Ja, poročila se bom s tabo. Si vse, kar sem kdajkoli želela in si vse, kar sem nekoč iskala v drugih moških, pa tega nisem našla. Ti si našel mene in jaz sem našla tisto, kar sem iskala. Pravijo, da se ljubezni ne da poiskati, da pride sama od sebe. In v najinem primeru se je zgodilo točno to, ljubezen je prišla sama od sebe. Ljubim te, dragi, in zato se bom poročila s tabo ... ker si mi vse!" Oči so se mu zasvetile, obraz zbistril, nakar je vstal, dvignil mene in me v zraku zavrtel po dnevni sobi. Zavriskal je na ves glas in me takoj naslednji trenutek močno stisnil k sebi. V tistem je zazvonil telefon. Bila sta njegova starša, ki sta vprašala, kaj je narobe, da je tako glasen, pa je odvrnil samo: "Privolila je!" in odložil slušalko. Zavrtel je najino najljubšo skladbo in odplesala sva v spalnico, kjer sva nadaljevala ples med rjuhami in nenazadnje skupaj zaspala, tesno privita drug k drugemu, čeprav bi lahko ležala vsak na svojem koncu, pa sva se raje stisnila skupaj.

Bila sva srečna.

Boljše življenje

Sedela je pred ogledalom, se ličila in razmišljala o svojem življenju. Maja je bila stara 30 let, imela je prelepega sinčka Aleša, starega 4 leta, super službo, v kateri je počela ravno tisto, kar si je vedno želela - se družila s pomembnimi ljudmi iz sveta politike in glasbene scene, bila je novinarka na mestu, vsi so jo radi vabili na tiskovne konference, bila je uspešna pri svojem delu, imenovana pa je bila tudi za novinarko leta 2008. Poleg svojega sinka je imela tudi lepo hišo na obrobju mesta, kakršno je v mladosti gledala le v revijah in v romantičnih filmih. Marsikdo je mislil, da živi idilično življenje mlade, uspešne in srečne ženske, vendar je ona prekleto dobro vedela, da temu ni tako. Ko je beseda nanesla na njenega življenjskega sopotnika, je veselje izginilo iz njenega obraza in takoj je bilo opaziti, da nekaj ni v redu.

Peter, v svojih poznih štiridesetih letih, je živel, kot da Maje in Aleša ni, kot da ne obstaja, čeprav so živeli v isti hiši, z Majo sta spala v isti postelji, si delila kopalnico in vse ostale prelepe prostore v hiši. Vendar že dolgo nista bila srečna.

Ko sta se pri njenih osemnajstih spoznala - ona je bila prvi letnik Visoke šole za novinarstvo, on pa profesor na ravno tej fakulteti,- sta se zaljubila na prvi pogled. Maja je na njegovih predavanjih vedno sedela spredaj, v njegovi bližini, upala je, da bi jo opazil in jo tudi je, čeprav tega sama ni hotela oziroma ni upala verjeti. Ko je nekega dne prišla na vpogled izpita, ki so ga pisali teden dni nazaj, se ji je lepo nasmehnil, asistentko poslal po kavo (kar je pomenilo, da naj odide in naj ga ne moti), je Majo samo potegnil k sebi in jo poljubil s tako strastjo, da so se Maji kolena zašibila in malo je manjkalo, da ne bi padla. Močno se je uprla na mizo in zbrala toliko moči, da se je odmaknila nekaj korakov nazaj ter samo čudno pogledala svojega profesorja, saj je vedela, da ne bi bilo dobro, če bi se začelo govoriti, da ona in profesor kaj imata. Zaradi tega sta svojo zvezo skrivala pred ljudmi, skrivala sta se po pisarnah v poznih večernih urah, češ da imata neke vrste inštrukcije. Tako sta živela tri leta in ko je prišel čas diplomiranja za Majo, sta bila oba zelo vesela, ona se je vselila k njemu takoj, ko je prejela diplomo, načrtovala sta poroko in res sta se poročila dve leti kasneje, ko je bilo njej 24, njemu pa 40 let. Živela sta res idilično življenje v ogromni hiši, ki sta jo opremila tako, kot jima je pasalo. Ko je Maja zanosila, je bil Peter presrečen in ko je izvedel spol zarodka, je dal izdelati zibko v svetlo modri barvi, v hiši je izbral sobo, ki je bila poleg spalnice največja, po stenah te sobe pa so oblikovalci in pleskarji narisali razne risane junake, živali, sonce, rožice, vlakce. V sobi je bilo tako veliko igrač, da se je ročno izdelana zibka komaj videla. Tako je preteklo 9 mesecev in ko je Aleš z dvotedensko zamudo prijokal na svet, je namesto Maje v depresijo padel Peter. Pustil je službo, začel je piti in se fizično in psihično znašati nad svojo soprogo. Vedno se ji je opravičil, govoril je, da mu je žal, da ne ve, zakaj to počne, da bo poiskal pomoč in Maja mu je vedno znova oprostila, čeprav je globoko v sebi vedela, da tako ne gre več.

Ko je spoznala, da v takih razmerah ne more več živeti, je spakirala kovčke in z Alešem sta odšla v hišo njenih staršev v mesto. Tako sta tam živela tri tedne in dva dni, preden je tja prišel še Peter ter jo tako pretepel, da se je v ogledalu komaj spoznala. Seveda ni nikomur hotela zaupati, kaj se ji je zgodilo in je samo rekla, da se je udarila v kljuko, z dolgimi rokavi in hlačami pa je hotela zakriti modrice, ki so nastale zaradi udarcev.

Dolgo je živela v takih brezupnih razmerah in nekega dne je imela tega dovolj. Ko se je tako gledala v ogledalo, si nanašala puder na obraz, da bi si zakrila modrico, se je odločila, da bo vsemu skupaj naredila konec, zlepa ali zgrda.

Če bi vedela zaradi prijave zoper Petra, tega sigurno ne bi storila. Ker je Peter še vedno veljal za priznanega novinarja, ki se je enostavno predčasno upokojil, nadomestila pa ga je njegova soproga, je imel tudi na policiji nekaj virov, ki jim je zaupal, oni pa njemu. Tako ga je poklical načelnik Lužan ter ga vprašal, če je to, kar je navedla žena, resnično. Seveda se je Peter izmazal in hotel očrniti Majo s tem, da je rekel, da je bila verjetno pijana, saj zadnje čase veliko pije in posledično govori neumnosti. Načelniku se je vse skupaj sicer zdelo sumljivo, saj je imela Maja ves čas na obrazu sončna očala, pa čeprav je zunaj deževalo in je začel raziskovati naprej.

Ko je prišel k Majinim staršem, sta bila oba najprej zadržana, potem pa sta se razgovorila in povedala, kako je Maja že večkrat prišla s sinom k njima za teden ali dva, ker so razmere doma nemogoče, da pa se kljub vsemu hudemu še vedno vrača domov, ker misli, da je tako najboljše zanjo. Povedala sta mu vse podrobnosti, ki jima jih je zaupala Maja, načelnik pa je pazljivo zapisal skoraj vsako besedo povedanega.

Medtem, ko je načelnik govoril s staršema, je Maja doma pospravljala in ravno postavila zadnji krožnik v pomivalni stroj ter ga priključila, da bo opral posodo. V tistem zasliši cvileče gume na dvorišču in vedela je, da se ne obeta nič lepega. Hitro je stekla v spalnico in se zaklenila ter molila, da je Peter ne najde. Pa vendar nobena molitev ni bila dovolj. Peter je dobro vedel, da je Maja doma in da se je gotovo nekam skrila, samo še poiskati jo je treba, da ji pokaže, kdo v tej hiši nosi hlače. Tako preišče vse sobe velike hiše in ugotovi, da Maje ni v nobeni sobi, tudi v spalnici ne. Maja je medtem, ko je Peter rogovilil po ostalih sobah, odklenila vrata v spalnico in zbežala skozi okno na prosto in do 100 metrov oddaljenih sosedov, od koder je poklicala svojo mamo, da bi ji povedala, kaj se dogaja.

Ravno ob koncu pripovedovanja vseh nesrečnih dogodkov v Majini družini je zazvonil telefon in mati je hitro stekla v kuhinjo do slušalke ter se oglasila. Maja je v joku komaj uspela povedati, da je moža prijavila na policiji in da je moral to verjetno izvedeti, sedaj pa jo hoče dobiti v roke. Majina mati poda telefonsko slušalko vsa nestrpna v roke načelniku, ki je poslušal, kaj ima Maja za povedati, potem pa na ogled hiše poslal dve patrulji, ki sta se nahajali v bližini.

Peter, ves razjarjen, ker ni dobil Maje, je priletel iz hiše s pištolo v roki ravno v trenutku, ko so na kraj prispeli policisti. Obkolili so ga in mu zabičali, da naj spusti pištolo in se bo tako še vse rešilo. Ker Peter tega ni hotel storiti, je eden izmed policistov spustil opozorilni strel v nebo. Točno ta strel je bil povod za to, da je Peter ustrelil enega izmed policistov in ga lažje ranil, z drugim metkom je ubil drugega policista in s tretjim metkom je sodil sebi. Seveda ga je poleg svojega strela v glavo prerešetalo še najmanj 5 strelov iz pištol policistov. Maja se je opotekla do še toplega trupla moža in njegovo glavo položila v naročje. Neutolažljivo je jokala. V tistem momentu so pred hišo prispeli tudi reševalci, ki so pomagali ranjenemu policisti, drugega so razglasili za mrtvega, prav tako pa tudi Petra, Maji pa so ponudili pomirjevala, ki jih je zavrnila in šla obvestiti svojo mati, da je z njo vse v redu, da pa se je Peter ubil, poleg tega pa je ubil še enega policista, drugega pa je ranil. Mater je še prosila, če se lahko odpelje v vrtec po Aleša, saj je bila ura ravno toliko, da bi ga morala iti iskati sama, pa tega ni bila zmožna.

Na pogrebu tri dni kasneje so Maji vsi izrekali sožalje, ona pa je bila globoko v sebi najbolj srečno bitje pod soncem, saj se je z moževo smrtjo končalo grozno obdobje v njenem življenju in slutila je, da Aleša in njo čakajo boljši časi. Seveda svojega veselja ni pokazala pred ljudmi in niti pred Alešem ne, saj je bil tako strt, da je jokal dan in noč. Ampak nekoč, se je odločila, mu bo povedala, kaj se je dogajalo in kako je oči umrl. Takrat bo Aleš verjetno razumel, da se je to moralo zgoditi.

Kmalu po pogrebu se je razvedelo, kaj se je dogajalo pri zakoncih Hočevar in tega v javnost ni spravil nihče drug kot Maja sama, saj je želela imeti pometeno pred vrati in to, da so o njenem možu vsi govorili le najboljše, jo je zelo motilo, saj je sama vedela, da niti približno ni bil dober človek, vsaj zadnjih nekaj let ne. Tako se je Maji odvalila velika skala od srca in lahko je zaživela mirno in srečno življenje skupaj z Alešem v njuni veliki hiši na robu mesta. Na čase je še pogrešala svojega moža oziroma osebo, ki je bil pred rojstvom Aleša, ampak zaradi te spremembe Aleša ni nikoli sovražila, nasprotno, imela ga je vedno rajši, saj je vedela, da on ni kriv za tegobe očeta.

Čez nekaj let se je Maja znova poročila in tako bila srečna, še vedno pa tudi uspešna novinarka, ki je potovala po svetu in raziskovala večje svetovne probleme. Bilo ji je lepo.

Darilo za rojstni dan

Spet, tako kot vsa leta poprej, se zbudim vsa nesrečna na dan svojega rojstnega dne. Nikoli nisem marala praznovati tega dne, saj nikoli nisem bila res srečna in nikoli nisem imela ljudi, s katerimi bi se lahko iskreno veselila staranja. Vsako leto znova sem se bala februarja in s tem dneva, ko sem xy let prilezla na svet in se na ves glas drla (verjetno sem že takrat vedela, da mi ne bo lepo). Dan je bil sicer lep, za zimo kar nadpovprečno topel in sončen. Bila sem navajena rojstnih dni, ko je zunaj snežilo, otroci pa smo se namaskirali in hodili po hišah, saj sem večkrat imela rojstni dan ravno okoli pusta.

Sedaj, ko sem že velika punčka, sem se namaskirala tako, da sem na trepalnice nanesla črno maskaro, oči sem obrobila s črno barvico in na veke nanesla vijolično senčilo. Oblekla sem črno srajčko z vijoličnimi rožicami in črne hlače, na katere sem obula škornje s peto. Ko sem si umila zobe in se počesala, v ušesne luknjice nadela uhane, sem bila pripravljena, da grem v službo. Na poti do avta sem pograbila še vrečko s pecivom, ki sem ga napekla prejšnji dan in že sem sedela v avtu, kjer se mi je Anggun na ves glas drla, da bo še vse v redu. Jutro v službi je minilo kar mirno, s sodnico sva zasliševali kriminalce in priče, pisali sodna pisanja in imeli življenjske debate, tako kot vsak dan, kot da danes ne bi bilo nič drugače.

Ko sta se kazalca na uri pomaknila na 12.00 uro, smo se zbrali v pisarni, obe sodnici, strokovna sodelavka, tri sodelavke in jaz, kjer sem jih počastila z doma pripravljenim pecivom in sokom, ki sem ga šla iskat v sosednjo trgovino. Vse so se zabavle in se pogovarjale med seboj, jaz pa sem bila še bolj tiho, kot sem ponavadi. Razmišljala sem o tem, da moje življenje res nima smisla in da bi pri 24-ih, kolikor sem jih dopolnila, morala biti polna veselja in življenja, pa tega nisem imela kje vzeti. Vsi dogodki iz preteklih let so me totalno izčrpali, ljudje so mi pobrali energijo on roko na srce, nisem več ista, kot sem bila nekoč. Ko so mi sodelavke voščile in mi poklonile darilce, smo se vrnile nazaj na delovna mesta in tako je dan minil, kot bi samo enkrat pomežiknila. V službi sem vsem zaželela lep vikend, ki je bil pred vrati in se z vrečkami odpravila iz stavbe proti avtu.

Preden sem odšla iz pisarne, sem skozi okno zagledala njega, ki mi je že od lanskega poletja tako zelo všeč, da se tega ne da opisati in skoraj bi lahko prisegla, da sem bila poleti tudi jaz njemu všeč, vendar sedaj ne več, vsaj ne da bi vedela. Seveda sem imela dan vsaj malo polepšan, ker sem ga videla, čeprav je pred trgovino objel neko mlado, lepo žensko, katere prej še nisem videla.

Ko sem šla tako proti avtu, sta se najina pogleda srečala in pomahala sem mu, čeprav zelo težko, saj sem imela vse roke zasedene. V tistem trenutku so mi vrečke padle na tla in seveda bolj osramočena bi že težko bila pred njim. Ko se s pogledom, usmerjenim v tla, sklonim, da bi pobrala vrečke, je bil tukaj že on, ki mi je priskočil na pomoč, čeprav je bil še dve sekundi nazaj vsaj 100 m proč.

Ko je pobral vrečki in jaz svojo vrečko, sem se mu zahvalila in mu pomolila svojo roko, da bi mi dal vrečki, pa jih je kar držal in me gledal. Nekaj časa me je gledal v oči, potem je pogled povesil v tla in potem ponovil vajo še nekajkrat, vse skupaj pa je trajalo kako minuto, čeprav se mi je zdelo, da je minila cela večnost, preden sem mu rekla, da bi rada odšla domov. Vprašal me je, zakaj imam toliko vrečk in ali kaj praznujem, saj imam pri sebi tudi darilo. Povedala sem mu, da je danes moj rojstni dan in da so mi v službi podarile darilo, da grem sedaj domov, kjer me verjetno že čakajo domači, s katerimi bomo nazdravili moji starosti in da se mi malo mudi, zato se mi je opravičil, ker me je zadrževal, pa sem mu rekla, da ni problema in se lepo poslovila.

Ko sem prispela domov, so me res že vsi domači čakali, da smo skupaj pojedli kosilo in se začeli pripravljati na zabavo ob 18.00 uri, ko so bili povabljeni še ostali sorodniki.

Tudi, ko so prišli sorodniki, nisem bila kaj boljše volje kot čez dan. Razmišljala sem o njem, nisem si mogla pomagati, ampak sem ga imela vedno pred očmi. Ko so se sorodniki poslovili, sem se jim zahvalila za darila, za obisk in za družbo, potem pa s strtim srcem odšla v sobo, se preoblekla v mehko pižamo z medvedkom in se zavila v toplo odejo, brez da bi si obrisala ličila, ki sem jih zjutraj tako skrbno nanesla. Solze so kar lile po obrazu, vzglanik je bil kmalu ves moker, robčki niso več pomagali, k sebi sem stiskala medvedka, ki mi je bil najbližje, ličila so se razmazala in tako sem izgledala kot da bi po mojem obrazu razmazali mokro oglje.

V takem stanju nekaj časa ležim v postelji, še vedno poslušam Anggun in se prepričujem, da bo nekoč res vse v najlepšem redu, pa mi nekako ne uspeva najbolje.

Ko se končno pomirim in uspem zadremati, preiti v fazo, od koder potonem v globok spanec, mi zazvoni telefon. Nisem se hotela oglasiti, pa je še naprej zvonil, minuto, dve, tri, potem je nehal. Pa spet, minuto, dve in potem sem le pogledala na telefon, kdo je. Bila je meni neznana številka iz Simobilovega omrežja. Ni se mi sanjalo, kdo bi lahko bil, zato sem se oglasila, saj nisem hotela zjutraj klicati nazaj.

Oglasila sem se, poslušala dihanje na drugi strani in prestrašeno vprašanje, če je oseba na drugi strani dobila Petro, delavko sodišča v Kranju. Ko sem potrdila, da sem to jaz, se mi je oseba na drugi strani predstavila in telefon mi je padel iz rok na posteljo. Ker nisem vedela, ali samo sanjam, ali sem res tako globoko zaspala, da tako živo sanjam, ali pa se to resnično dogaja, sem vprašala, če lahko ponovi svoje ime in ne, nisem sanjala. Bil je on. Vprašala sem ga, če sem kaj narobe naredila, kje je dobil številko in če sem bila mogoče popoldan prestroga do njega in da se zaradi tega opravičujem. Odvrnil je, da je vse v redu, da mu samo ni všeč, da sem slabe volje, kar se mi je bojda videlo v očeh in je izbrskal mojo številko pri sodelavkah samo zato, da bi se prepričal, če sem v redu. Rekla sem mu, da sem v redu, da se mu zahvaljujem za skrb, ampak da grem spat in sem se poslovila ter pritisnila rdeče obarvano slušalko na mobilnem telefonu. Obležala sem na postelji, še vedno zavita v odejo in se spraševala, če mi je treba tega, da me nekdo tako zelo zmede, da mi je nekdo tako zelo všeč in mi je tako zelo nedosegljiv. Pa vendar, zakaj me je poklical, zakaj mi to dela, zakaj, zakaj, zakaj ... vprašanja so se kar mešala v moji že tako zmedeni betici. Čez kakih 5 minut sem prejela njegov sms, ki sem se ga kar bala prebrati, pa vendar mi moja radovedna narava ni pustila, da ga ne bi prebrala: "živjo, oprosti, če sem vsiljiv, ampak rad bi ti nekaj zaupal, pa vendar ne takole preko telefona, zato sem te prej klical, da bi videl, če si za kak sprehod. Bil sem že pred vašo hišo, pa sem se obrnil potem, ko si prekinila, ampak sedaj sem se vrnil, zato pridi dol, če si zainteresirana za sprehod. Kar imam za povedati, me že kar nekaj časa muči, vedno bolj, zato te lepo prosim, če mi ustrežeš."

Vstala sem, potiho odprla okno in na dvorišču res videla osebo, ki je gledala v svoj mobilni telefon. Nisem si upala verjeti, da se to res dogaja, nisem si upala verjeti, da je to res on in da je resnično na našem dvorišču. Hitro sem si obrisala razmazana ličila, si umila zobe, si ogrnila plašč in odšla na dvorišče kar v pižami, ki se je skrivala pod dolgim plaščem. Noge so se mi tresle kakor šiba na vodi, malo zaradi hladne noči, malo pa zaradi njega, ker nisem vedela, ali se samo norčuje in nisem vedela, kaj mi ima za povedati, če sploh kaj.

Pozdravila sem ga, nakar je rekel, da je vesel, da sem se odzvala, čeprav je mislil, da se ne bom. Usedla sva se na klopico pod trto, on na eno, jaz na drugo stran in strmela v temno noč. Vprašal me je, če smo lepo praznovali, pa sem samo pritrdilno zamrmrala nekaj besed, potem pa sva bila tiho. Kar naenkrat, ko je hotel nekaj reči, se je iz mene vlil kup besed, kup nepovezanih stavkov in ko sem se zbrala, sem mu lepo povedala, da zakaj se norčuje iz mene, zakaj je tukaj ob taki uri, kje je zares dobil mojo številko, da nič ne more biti tako nujnega, da mi ne bi mogel povedati kdaj drugič, da mi je zelo všeč že od poletja, da sem si že dolgo želela, da bi spregovorila več kot velujejo službene dolžnosti, da sem si tako želela njega, njegovih dotikov, poljubov in še česa, njegove bližine na splošno, da on pa mi takele zadeve zganje, da res ne maram, da se kdorkoli norčuje iz mene, da vem, da nisem najlepša in da vem, da lahko dobi drugo, ki bo veliko lepša od mene, ... kar nekaj časa sem imela samogovor, on pa je vse skupaj poslušal, pa čeprav me je hotel prekiniti že nekajkrat, sem mu vedno z roko nakazala, da naj neha, da sedaj jaz govorim. Ko sem končno prenehala z "litanijami matere božje", je tiho obsedel in me samo gledal mimo mene.

Ko sem mu rekla, da sedaj lahko kaj pove, je samo rekel, da se ne dela norca iz mene in če bi mu pustila do beseda, bi si prihranila 5 minut samogovora in bi že prej izvedela, kaj mi ima za povedati. Povedal mi je, da se je zaljubil v mene skozi tista dva meseca, ko sem nadomeščala sodelavko, da misli samo še name, da se je zaradi tega skregal s svojo (sedaj že bivšo), da je zadnje mesece živel za trenutke, ko je prišel na sodišče, pa čeprav zaradi službenih zadev in če nisem nikoli opazila tega, ker naj bi bil zelo očiten pri tem. Rekla sem mu, da nisem opazila tega in da bi lahko že prej kaj rekel, pa je samo odvrnil, da ni upal, da je ravno tako sramežljiv kot jaz in da težko pove, kar čuti. Ko sem ga vprašala, zakaj potem ravno danes, mi je povedal, da ravno zato, da mi poskuša malo polepšati dan oziroma konec dneva, ker imam ravno rojstni dan in da ima še darilo zame, nakar je iz žepa potegnil zapestnico iz perlic, na kateri je bila začetna črka njegovega imena. Nisem vedela, kaj naj rečem, zato sem komaj izdahnila tisti svoj "hvala" in obmolknila. Premaknil se je čisto k meni in me privil v objem, jaz pa sem bila čisto pri miru (če odštejemo to, da sem se tresla kot šiba na vodi) in bila še naprej tiho.

Ko me je kakšnih 10 minut tako držal v objemu, sem rekla, da me zebe in da bi šla rada spat, pa je rekel, da se opravičuje, ker me je tako dolgo zadržal in da naj kar grem, da se ne bom prehladila, ker je opazil, da zelo hitro zbolim in noče tega. Rekel je še, da me bo poklical naslednji dan. Poljubil me je na čelo, me še zadnjič privil k sebi in odšel neznano kam.

Ko sem bila tako spet v svoji sobi, sem se ulegla, pokrila z odejo in zrla v strop svoje sobe. V roki sem tokrat namesto medvedka imela zapestnico in se spraševala, kaj vse skupaj pomeni.

Ob 9.05, 12.2. sem se zbudila in na tleh zagledala zapestnico, nakar sem ugotovila, da niso bile le sanje. V roke sem vzela telefon in prebrala sporočilo z vsebino: "Dobro jutro, mala, si dobro spala?"

Po dolgem času mi je na obraz prikradel mali iskren nasmešek.

Ko se spravljam pospravljati svojo sobo, razmišljam. Kljub glasbi razmišljam. O tem in onem. Danes o njem. O tem, kako je bilo lepo, kako bi še lahko bilo lepo, če bi bile želje na obeh straneh enake.

Mineta kaki dve uri pospravljanja, soba izgleda veliko bolj prijetno kot pred začetkom čiščenja, vreče za smeti so polne ... smeti seveda - v eni vreči plastenke, v škatli papir in v tretji vreči vse ostale smeti, ki so direktno za v kanto, katero vsak torek znova in znova smetarji prijazno spraznejo.

Tako kot cel dan tudi sedaj, točno to minuto pozvoni pri vratih. Nikoli ne grem odpret, saj vem, da ni zame in zato pustim, da odprejo drugi. Tudi tokrat se nisem prav nič zmotila, saj je brat dobil prijatelja na obisk. Pospravljam naprej, saj sem tik pred koncem in nočem pustiti nič za jutri. Pripravim si tudi sveže perilo, nogavičke, hlače od trenirke in kratko majčko, da bom šla po opravljenem čiščenju pod tuš, saj mi je zelo vroče. Ravno se lotim postiljanja in preoblačenja postelje, da se bom čez par uric ulegla v sveže postlano posteljo, ko na vratih spet pozvoni. Sicer sem prej slišala avto, ki je pripeljal na dvorišče, a se nisem zmenila za to, čeprav je bil zvok motorja znan. Ko pa sem zaslišala glas, ki je pozdravil in presenečen odziv brata ... ojej, a je res on?

Čutim, kako mi srce začne hitreje biti, oblije me rdečica, ko že previdno odpre vrata moje sobe in me z nasmeškom na obrazu pozdravi. V roki drži vijolico. Zdi se mi, da ne ve, ali naj jo da meni v roke ali naj jo postavi na ravno pospravljeno mizo. Kakih pet minut stojiva drug drugemu nasproti in se gledava. Ko si končno malo opomorem od presenečenja, ga z osornim glasom vprašam, kaj počne tukaj, pri meni v sobi, zakaj je prišel, da tu nima kaj početi in da res ne vem, zakaj je moral priti nenajavljen, da bi se lahko dobila nekje na pijači, če bi to hotel. Ne ve, kaj reči, to se mu vidi po izrazu na obrazu. Nasmešek je izginil iz njegovega obraza, vijolico je postavil na mizo in se usedel. Takega ga že dolgo nisem videla. Povedala sem mu, da če hoče, naj počaka, da grem pod tuš.

V upanju, da ga ne bo več, ko se vrnem iz kopalnice, grem pod tuš. Zdelo se mi je cela večnost stati pod tušem in razmišljati, kaj bo, če ga ne bo več in kaj bo, če bo še vedno sedel na postelji in me čakal.

Obrišem se, se namažem z losijonom za telo in se plaho odpravim v sobo. Tako strah me že dolgo ni bilo.

Odprem vrata in tam je on, še vedno v moji sobi, samo da je sedaj stal.in gledal skozi okno. Vprašam ga, če bi kaj spil, pa je rekel, da ga je brat že postregel, česar jaz več kot očitno nisem opazila. Ko se je obrnil proti meni, sem opazila solze v očeh. Vprašala sem ga, če je kaj narobe, pa mi je odvrnil, da nič in se sesedel na posteljo. Tako nesrečnega še nisem videla in me je kar malo presenetilo, v negativnem smislu seveda. Usedla sem se zraven njega in ga s strahom na obrazu vprašala, če se je doma kaj zgodilo, če je narobe to, da sem bila prej osorna, če je kaj drugega, da mi lahko pove, če želi. Bil je tiho in tako sva kar nekaj časa sedela na postelji, brez da bi kaj rekla drug drugemu.

Kar naenkrat me objame, tako močno kot že dolgo ne, jaz pa še vedno samo sedim, ker ne vem, kaj naredim, kaj naj rečem, ali naj ga objamem nazaj, nisem vedela, kaj je narobe, kaj ga muči. Ponovno sem mu povedala, da mi lahko pove, da mi lahko zaupa tako kot vedno, da se to ni spremenilo.

Oblaki so premagali sonce in ga zakrili, pričelo je deževati.

Obrne se k meni, s solzami v očeh, tresočih rok in začne govoriti, čeprav ne pove ničesar novega, razen to, da dišim, da me je lepo videti in, kar je očitno, da mu je hudo, da ne ve, kako naprej, da ne vidi izhoda.

Ko mu ponovno rečem, da naj že pove, kaj ga muči, se odpre in pove, da ni nič resnega, da ni nič narobe doma, da se ni nič posebnega zgodilo, ampak da me pogreša, da ne more več brez mene, da ko sva prekinila stike, da je nekaj dni nekako šlo, potem pa vedno težje in danes, ko je minil en mesec brez kakršnihkoli stikov, je moral priti do mene, me videti in me objeti. Ker sem ostala brez besed oziroma nisem vedela, kaj naj rečem, je nadaljeval in povedal cel roman, preden sem uspela izreči tisti svoj "ah" in "eh" in "saj bo boljše". Vprašala sem ga, če bi rad kaj spremenil in spet se je usulo iz njega, da je gledal najemniška stanovanja, da se je tudi doma že pogovarjal o tem, kaj narediti, ker je bilo več kot očitno tudi staršem jasno, da nekaj ni v redu, da sta rekla, da se strinjata z najino zvezo, če bo on potem srečen, če bo potem tak kot je bil, če bo vesel in poln optimizma. Govoril je in govoril, povedal, da ni vedel, da mu bo tako hudo, da me bo tako zelo pogrešal in da me ima še vedno tako rad kot pred parimi meseci, ko je bilo še vse rožnato. Ves ta čas joče, tako joče, da komaj govori, ampak je spravil vse to iz sebe. Hudo mi je, ampak mu tega ne pokažem. Kot strela z jasnega me poljubi, tako močno, a hkrati nežno, kot zna le on. Hitro se izmaknem in ga čudno pogledam. Ne vem, kaj naj rečem. Obraz "potopi" v blazino in joče. Tako strtega ga res še nisem videla oziroma roko na srce, tako strtega moškega nisem videla. Spoznala sem, da resno misli in da me nima samo za norca, ki ga lahko vsak vrti okoli prsta. Nihče ne more hliniti takih čustev, pa je lahko še tako dober igralec, enostavno so to premočna čustva, da bi jih nekdo hlinil.

Ker se je zunaj že zmračilo, prižgem luč, vendar me prosi, če jo lahko ugasnem, saj ga pečejo oči. Namesto luči prižgem dve svečki, ki oddajata prijetno svetlobo in vonj. Oblečem si jopico, saj me je začelo zebsti, njega pa ogrnem z odejo, saj ima oblečeno samo kratko majico, opazila pa sem, da se trese. Popolnoma je skrušen, vidi se mu. Še par uric nazaj veder obraz se je spremenil v razvalino.

Skuhat nama grem čaj, meni zelenega z okusom vanilije, njemu pa jagodnega. Ko mu pripravljen čaj prinesem v sobo, opazim, da se je ulegel na posteljo in se zvil v klopčič kot maček. Ponovno ga pokrijem in mu ponudim čaj, katerega požirek skrne in se nasloni na roke ter zre nekam mimo mene. Močno ga objamem in ga stisnem k sebi. Kako dolgo sem čakala, da bi slišala te besede, da bi slišala, da me ima še vedno rad in da se bo potrudil, da bo to med nama uspelo. Sedaj, danes sem jih slišala, pa vendar nisem imela pravega odgovora na vse to. Vem, da bi, karkoli bi rekla, še bolj podžgalo bolečino, ki je bila prisotna na njegovi strani. Zato sem bila raje tiho in sem ga še naprej držala v objemu, medtem ko je še vedno jokal.

Ko se je malo pomiril, me je vprašal, zakaj nič ne rečem, jaz pa sem bila še naprej tiho. Obrnila sem se stran, da ne bi opazil bolečine v mojem pogledu, saj nisem hotela, da bi bil še bolj žalosten, če je to sploh možno. Ponovno me vpraša, zakaj sem tako tiho, zakaj nič ne rečem, pa mu odvrnem, da ne vem, kaj naj rečem, da bo prav, da sem res dolgo čakala na to, da bo vse to rekel, na ta trenutek, na naju, na to, da bova skupaj srečna ... tako dolgo, da sedaj ne vem več, kaj naj rečem, ker ne vem, če bi to med nama uspelo, saj se lahko on spet premisli in končava zaradi njegovih staršev, pa je odvrnil, da se to ne bo zgodilo, da bi moralo iti nekaj narobe med nama, da starši niso več ovira, da so se doma pogovorili in da si starša želita samo to, da bi bil on srečen, pa tudi če z mano, da se bosta sprijaznila s čemerkoli, samo da bo tak kot je bil. Močno me objame in reče, da me ima rad in ko ga pogledam, me vpraša, če bi bila pripravljena biti spet z njim, če bi skupaj z njim tvegala, da bi tako rad bil z mano, da si ne predstavlja življenja brez mene zraven njega kot življenjske sopotnice, kot mamice njegovih otrok, enostavno mene kot mene ob njem, pa ni važno, kakšna sem, ker sem mu takšna enostavno všeč.

Obrišem si solzice, ki mi počasi polzijo po licih. Ne znam se opredeliti, ali so to solze sreče, žalosti, upanja ali nevednosti in zmedenosti. Res ne vem, kaj naj naredim, kaj naj rečem, kaj storiti, da bo prav. Še tri mesece nazaj bi mu takoj skočila v objem, ga poljubila in rekla, da sem absolutno za to, da ponovno poskusiva, da se imava rada in da preprosto uživava drug ob drugem in izkusiva vse, česar do sedaj nisva. Sedaj pa ... ne vem več, če si to sploh še želim.

V tistem hipu sveči ugasneta in on me vpraša, če lahko pri meni prespi, saj je preutrujen za vožnjo nazaj domov. Rečem mu, da lahko in hočem vstati, da bom na tla položila odejo, na kateri bom spala, pa me zadrži in reče, da naj bom tu, na postelji, ob njem, da me želi čutiti čisto blizu, da bo lažje zaspal.

Ponovno me objame, me poljubi na lice, pove, da me ima rad in naju pokrije.

Čutim, da ne spi, prav tako kot jaz. Budna sem kot sova, čeprav sem utrujena, ampak od vse zmede, od vseh prisotnih čustev ne morem zaspati.

Začutim, kako me nekdo boža po laseh in po rokah. Vsa zmedena, kot znam biti, vstanem in se ozrem okoli sebe in v postelji vidim njega, kako me poln upanja gleda. Opazim, da je buden že kar nekaj časa in ga vprašam, zakaj me ni zbudil, pa je odvrnil, da me ni hotel buditi, da me je prijetno gledati, ko spim. Medlo se mu nasmehnem in ostanem tiho.

Imela sem čudne sanje, katerih se ne spomnim dobro, vem samo, da so bile res nenavadne, ampak zaradi njih sem se počutila boljše, nisem bila več zmedena in vedela sem, kaj je potrebno storiti.

Rečem mu, da pridem takoj in odletim v kopalnico izpraznit mehur, si umit obraz in zobe, potem pa v kuhinjo pripravit zajtrk, katerega mu bom nesla v sobo, da bo vsaj nekaj pojedel. Ko pridem nazaj, on skra mrzel čaj, katerega odloži na omarico ob postelji, ko vidi, da sem mu prinesla kavo, katere sicer ne mara, ampak jo z veseljem popije. Zahvali se mi in me pogleda tako, da mi postane toplo pri srcu. Usedem se zraven njega in ga previdno vprašam, če je tisto, kar je povedal včeraj, resno mislil, če so to prava čustva ali je samo igral. Odvrnil je, da se mi ni še nikoli zlagal, da je bil vedno odkrit z mano in da ne ve, zakaj bi bilo sedaj kaj drugače. Iz rok mu vzamem skodelico s kavo, jo odložim na omarico in ga poljubim kot že dolgo ne. Odločila sem se, da se bom prepustila nama, najini ljubezni, pa naj bo, kar hoče, pa naj srce poči na milijon koščkov, ko bo vse končano, važno da dobim dragocene trenutke z njim. Močno me privije k sebi in tako objeta leživa na postelji, negotova, kaj se bo razvilo iz tega, a vendar v upanju na srečen konec.

"Ljubezen je veselje, ekstaza, zamaknjenost, odtujenost – vse to samo zaradi ene same osebe – osebe, ki jo tako globoko ljubiš, da si ji podaril ne le srce ampak tudi svoje misli – misli, ki bi bile sicer le tvoje."

Na željo nekoga pač :P

"Čau!"

Odvržem telefon na posteljo in odhitim pod tuš, da bom nared, ko pride. Stopim pod toplo, vročo vodo in tam kar stojim. Premišljujem, kaj se lahko zgodi. Strah me je, tako me že dolgo ni bilo. Še vedno kar stojim pod tušem in gledam v tista mila za telo. Izberem tistega, ki tako čudovito diši. Počasi se namilim. Začnem pri rokah, nadaljujem po prsih, trebuhu, vedno bolj navzdol. Za hip se ustavim. Misli mi zaidejo k njemu, par let nazaj. Bilo je ... lepo, dokler je trajalo, dokler ga nisem na grd način odslovila. Vroč curek vode mi zalije obraz in takrat se spomnim, da moram kar pohiteti, saj sva čez pol ure zmenjena, pri meni. Sama sem doma, nikjer nikogar. Na hitro sperem milo iz sebe, si umijem obraz, nanesem masko, medtem ko maska dela svoje, si nase nanesem mleko za telo, se nadišavim z najljubšim parfumom, v sobi pospravim posteljo, prižgem svečko, ki me vedno pomiri, srce pa še vedno bije s tako hitrostjo, kot da bi hotelo pobegniti iz mene ven.

Zvonec pri vhodu zazvoni. Ravno sem oblekla krilo in že hitim proti vratom. Preden se odpravim po stopnicah navzdol, se še zadnjič pogledam v ogledalo, si pogladim lase in si rečem, da bo še vse v redu. Odprem vrata in tam stoji on. Ni se veliko spremenil v teh letih. Poljubi me na lice. Vrata zaprem in jih zaklenem. "Boš kaj spil?" vprašam in mu pokažem pot do moje sobe, medtem ko se odpravim v kuhinjo po pijačo. Kar naprej si ponavljam, da bo vse v redu, da se ne bo zgodilo nič, česar si ne bi želela.

S kozarcema in pijačo pridem v sobo, kjer že stoji in čaka on. Usedeva se na posteljo, vsak na svoj konec, vsak s svojim kozarcem v roki. Pogovor nekako steče, vendar kar naenkrat oba ostaneva brez besed. Vstanem, da bi ga vprašala, če želi še kaj drugega, nakar vstane tudi on in me objame. Začutim, da se naježim po vsem telesu, srce razbija, v glavi imam nešteto različnih misli in opozoril, vendar jih spregledam in ga poljubim. Poljub kar traja in traja. Uleževa se na posteljo in se prepustiva dotikom, poljubom, nežnostim ...


Počasi se pomika pod mojo majico in se prebije do modrčka, katerega odpne tako hitro, da pozabim slediti dogajanju. Kar naenkrat sva gola na postelji, drug pred drugim, željna drug drugega. Zagrabi me, skupaj se obrneva tako da sem nad njim, imam vso kontrolo nad dogajanjem. Nežno se drgnem obenj in ga pri tem poljubljam, vse nižje in nižje. Slišim, čutim, kako hrepeni po meni, po moji bližini, kako zelo si želi malo nežnosti, malo grobosti in vse to mu dam. Moje roke na poti v južne kraje končno dosežejo tisto, kar so iskale. Moj pogled usmerim vanj, v njegov obraz, z rokami in jezikom pa počnem tisto, kar vem, da mu ustreza, tako kot nekoč. Ustreza mu tudi sedaj, tu pri meni, ob mojih dotikih, ponovno. Vzdihuje, medtem ko jaz uživam v južnem predelu. Kar naenkrat me potegne k sebi, me poljubi, me položi na hrbet in se spravi name. Pogled pove več kot 1000 besed, zato se mu samo nasmehnem in pokimam. Ko že mislim, da bo to to, da se dogodek vstopa v tople kraje približuje, se spravi na kolena in opravi stvar, tako kot je treba. Grabim vse, kar je okoli mene, skoraj da kričim od užitka, nakar si ga zaželim v sebi, zato mu v tej smeri tudi namignem. V tistem trenutku pozabim na zaščito, saj sem čisto odkopljena od sveta, totalno prepuščena njemu na milost in nemilost. Lepo mi je kot že dolgo ne. Poljubim ga. Najini telesi se prepletata in gibljeta v skupnem ritmu, kot jadrnice na enkrat razburkanem spet drugič mirnem morju. Neprestano me gleda, opazuje. Svojo nalogo opravlja abnormalno dobro. Vsi dvomi, ki so se pojavili pred njegovim prihodom, so se razblinili, kljub temu, da vem, da drugega od njega dobila ne bom. Še vedno se prepletava, zapletava, gibljeva v enakomernem ritmu, v ozadju oddaljena glasba, dokler ne konča. Pogleda me ves prepoten in se mi nasmehne ter me poljubi. V tistem trenutku bi lahko dosegla najbolj oddaljeno zvezdo in jo odtrgala. Nikoli si nisem mislila, da bo najino ponovno srečanje tako eksplozivno in nabito s poželenjem.

Obrnem se in ugasnem budilko na telefonu ter spim naprej v upanju, da se sanje nadaljujejo ... vendar se ne, saj moram kmalu v službo.

Oh, te sanje ...