Vedno sem bila pridna učenka, že v osnovni šoli sem bila odlična, v srednji šoli pa se je to nadaljevalo. V tretjem letniku smo v razred dobili osebe, ki so se mi zdele čudne, a hkrati zelo zanimive. Ker sem jih želela spoznati, sem se začela z njimi družiti. Hodili smo na pijačke po šoli, družili smo se vedno, ko smo imeli čas. To je bila skupina treh fantov in dveh deklet. Uspeha sicer niso imeli briljantnega, ampak za druženje to res ni bilo pomembno. Važno je bilo, da smo se zabavali. Vedno so bili veseli in ko sem jih vprašala, kako je to možno, da se pač nihče ne smeje nonstop, so se samo še bolj smejali in hihitali ter se čudno spogledovali. S fantom, ime mu je bilo Mark, sva se zapletla. Bil je moj prvi fant, fant, ki mi je vzel nedolžnost in fant, kateremu sem prvič rekla, da ga imam rada. Fant, ki me je imel po njegovih besedah neizmerno noro rad in fant, ob katerem sem se počutila varno. Vsaj tako je bilo prve mesece najinega razmerja.
Kmalu sem imela čast spoznati razlog za veselje te moje skupinice, s katero smo se nonstop družili. Ponudili so mi travo. Jaz nevednica verjetno ne bi vedela, da gre za travo, če ne bi pred menoj začeli zvijati in potem to kaditi. Do takrat sem vedno mislila, da je to navadna cigareta, samo vonj ima malo drugačen. Ponujeno travo sem zavrnila in rekla, da se jaz v to ne bom spuščala. Seveda sem takoj pogledala proti Marku, ki se mi je samo nasmejal, vzel zvito cigareto iz rok prijateljice in potegnil en dim. Ob tem je naredil tak obraz, kot da bi videl nekaj najlepšega na svetu, bil je, milo rečeno, blažen. Rekla sem mu samo, da se tega ne grem in sem vstala ter šla proti domu. Mark je pritekel za menoj in me vprašal, kaj je narobe. Odvrnila sem mu, da mi ni do droge, da uživanja droge ne podpiram in da močno upam, da droge nihče ne preprodaja. Zagotovil mi je, da preprodaja sigurno nihče iz naše male skupinice ne, uživajo jo pa vsi. Ker sem se počutila izdano, sem mu rekla, da bi bila rada sama in tako sem odšla proti domu, on pa se je obrnil in odšel nazaj k njim. Slišala sem jih, kako so se veselili in se smejali, čeprav nisem bila več poleg njih.
Tako so minevali dnevi, tedni in po enem mesecu so me ponovno povabili na en joint. Nekaj časa sem se zmrdovala, potem pa sem si rekla, da zakaj pa ne in odšla z njimi za šolo, kjer sem naredila svoj prvi dim. Začuda se ob tem dimu nisem začela daviti, zato so mi vsi začeli ploskati in me vzpodbujati, da naj kar kadim, da trava ni močna. Ubogala sem jih in kaj kmalu so se začela drevesa vrteti okoli mene, imela sem občutek, da me želijo dobiti v svoje kremplje (korenine ali veje, mogoče v krošnjo) in predvsem sem se smejala brez prestanka. To je bil moj prvi korak v brezno brez dna. Seveda mojim prijateljicam, katere sem pušlala na stranskem tiru, odkar sem spoznala Marka, nisem o tem nič povedala, saj bi me drugače linčale.
Kadili smo vsak dan, zato sem kmalu spoznala tudi preprodajalce trave. Šli smo na avtobusno postajo, kjer se zadržujejo narkomani in preprodajalci in tam mi je Mark v roke potisnil bankovec za 20 € in me na potil do moškega, ki so mu pravili "Max". Max je bil preprodajalec prve klase, vsaj tako so vsi pravili. Takoj je opazil, da sem nova v tem in se mi je nasmejal. Sramežljivo sem mu povedala, po kaj sem prišla in ko sem prejela travo, zavito v papir, sem odšla nazaj k Marku, k mi je objel in poljubil, nato pa sva skupaj odšla par metrov stran k najini skupinici. Travo smo kasneje skupaj zvili v jointe in si jih razdelili, tako da je imel vsak enega.
Konec 4. letnika se je hitro bližal in s tem priprave na maturantski ples. Z Markom sva bila še vedno skupaj, srečna v svojem svetu skupaj s travo, katere sem se že toliko navadila, da brez nisem več znala biti. Zavedala sem se, da sem postala zasvojena z marihuano in to so ugotovili tudi domači. Moje obnašanje se je spremenilo, sprememba je bila tudi v uspehu, izgubila pa sem tudi večino prijateljic, saj nobena ni hotela biti v mojem novem svetu.
Na maturantskem plesu smo se imeli noro, z Markom sva plesala kot dva zmešana človeka in ker mi ni bilo jasno, od kje mu toliko energije, saj sem bila jaz na koncu čisto izmozgana, me je peljal na stranišče, kjer je iz žepa potegnil papirnat zavitek, notri pa je bila rjavkasta prašnata snov. Povedal mi je, da je to heroin in da ga že kar nekaj časa uživa, vendar mi ni hotel o tem ničesar povedati. Vprašala sem ga, kako se heroin lahko uživa, pa mi je povedala, da si ga on pogreje na foliji in potem vdihava dim. Ker sem bila radovedna, sem mu rekla, da bi jaz tudi to poizkusila. Poljubil me je, nato pa iz drugega žepa privlekel na plano aluminijasto folijo, nanjo potresel malo rjave substance in vse skupaj pogrel z vžigalnikom. Kmalu se je nad folijo začel valiti dim, katerega sva izmenično vdihavala oba z Markom. Sploh ne vem, kako naj opišem moje občutke ob tem dejanju, ampak počutila sem se izvrstno. Kmalu je heroin začel delovati in vedela sem, da je to še boljše kot pa marihuana, zaradi česar sem kasneje tudi opustila uživanje trave in sem se prepuščala samo heroinu. Vedno bolj sem se družila tudi z narkomani iz avtobusne postaje, vendar za Markovim hrbtom, ker jih on ni prenesel in sem vedela, da bi znorel, če bi to izvedel. Vedno sem iskala razne izgovore, zakaj se ne morem z njim (z Markom) dobiti in vedno mi je nasedel, jaz pa sem v resnici čepela v starem zapuščenem vrtcu in se zadevala brez mojega dragega Marka. Ker pa le-ta ni tako neumen, je vse skupaj izvohal in morala sem mu obljubiti, da tega ne bom več počela, da se lahko zadevam skupaj z njim, na avtobusno postajo pa naj ne hodim več, ker je takoj poleg postaje policijska postaja in bi lahko imela probleme s kriminalisti. Obljubo sem sicer podala, vendar pa Mark ni vedel, da sem v tistem času, ko sem se družila z ostalimi narkomani, prešla še na kokain, tako da sem izmenjaje uživala heroin in tudi kokain. Znašla sem se v dolgovih pri preprodajalcih, saj mi štipendija, ki sem jo prejemala, ni zadostovala za vse moje prepovedane užitke. Doma so bili tik pred tem, da me vržejo na cesto, ker sem bila nemogoča in kar naenkrat so se moje težave še povečale. Mark mi je zagrozil, da bova šla narazen, da me bo pustil, ker mu neprestano lažem, se mu izogibam in ker me ne pozna več. Rekel je, da nisem več oseba, v katero se je zaljubil in s katero se je zabaval. Odvrnila sem mu, da me je v tako osebo, kakršna sem postala, spremenil sam s tem, da mi je ponudil travo, moj prvi joint in moje prve korake v svet droge. V tistem momentu sem se obrnila in odšla ter nikoli več pogledala nazaj. Milsim, da mi ni bilo hudo, ampak čutila nisem tako ali tako ničesar, čutila sem samo potrebo po še več droge, močno sem si želela kokaina, vendar ga nisem imela, zato sem se odpravila na avtobusno postajo k Maxu, da bi mi povedal, kje bi lahko koko dobila. Ker je vedno prodajal samo travo, seveda ni vedel oziroma ni želel povedati, kje bi lahko dobila "drogo bogatih", poleg tega pa mi je zagrozil, da naj najprej njemu vrnem denar za travo in heroin, ki ga je prodajal za druge ljudi, drugače se mi bo slabo pisalo. Samo zasmejala sem se mu in že sem bila v starem vrtcu, kjer sem vzela iz tal iglo, ki je bila do polovice še napolnjena s tekočino, si poiskala žilo in v trenutku, ko sem si želela tekočino vbrizgati, me je za roko prijel kriminalist, me pogledal in rekel, da ne želim tega storiti. Upirala sem se mu in na vsak način želela vbrizgati kokain v moj sistem, da bi lahko zopet normalno funkcionirala, pa vendar nisem uspela tega storiti, saj so iglo že zasegli in jo zavarovali kot dokaz.
Ko sem se zavedla, sem bila na policijski postaji v sobi za pridržanje, ob meni je sedel mlad kriminalist in mi poskušal dopovedati, da sem se zgrudila ter da me morajo izprašati glede prodaje in nakupa droge. Bila sem še vedno omotična, vendar sem jim povedala vse, kar sem vedela, saj mi drugega tako ni preostalo. V avli policijske postaje so me že čakali moji starši z nasvetom kriminalista, da naj me čimprej odpeljejo v metadonsko ambulanto in na center za socialno delo, kjer se bom lahko začela pripravljati na odhod v komuno, ker naj po besedah kriminalista še ne bi bila toliko v drogi, da mi ne bi bilo več pomoči in sem še ozdravljiva.
Pred odhodom v komuno sem imela pripravljalni mesec v Ljubljani. Bilo je težko, saj sem bila brez droge, razen metadona, ki naj bi bil nadomestek droge, že dva meseca. Po opravljenem pripravljalnem postopku sem bila napotena v komuno v Španijo. Spoznala sem ogromno novih ljudi, razširila sem obzorja in znanje, na življenje začela gledati drugače in predvsem me droga ni zanimala. Zavedala sem se, da pogrešam Marka, ampak ne zaradi droge, pač pa zaradi njega samega. Obžalovala sem dan, ko sem ga pustila stati tam samega, da sem jaz lahko odšla v lov za kokainom.
Ker so v komuni menili, da sem pripravljena na novo življenje brez droge, sem bila po osmih mesecih življenja v Španiji vrnjena v Slovenijo. Živela sem pri starših, ki sta me sprejela z odprtimi rokami. Na drogo sem še pomislila, zaželela si je pa nisem.
Vračala sem se iz trgovine proti avtu in tako sem srečala Marka, čisto nepričakovano in nenačrtovano. Pozdravila sva se, nakar mi je povedal, da me skoraj ni prepoznal, ker sem se zelo spremenila, da me je pogrešal in da je veliko mislil name. Vprašala sem ga, če še vedno uživa drogo, pa je samo potrdil in me vprašal, če bi želela it z njim na avtobusno postajo. Rekla sem, da ga lahko zapeljem do tja, da k narkomanom pa ne naredim niti koraka. S tem se je strinjal. Ko sem ga pripeljala na postajo, so ga tam že čakali preprodajalci in narkomani, moja bivša družba, s katerimi sem doživela ogromno opojnih trenutkov.
Ugasnila sem avto, vzela ključ iz ključavnice, iz torbice denarnico, avto zaklenila in že sem bila na poti v zapuščeni vrtec. Nosnice sem imela polne kokaina in zopet mi je bilo lepo in zopet sem bila v breznu brez izhoda.
